Življenje prednikov obudil v knjigi

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / petek, 31. januar 2014 / 00:00

Več kot dve desetletji po smrti njenega avtorja prof. dr. Franca Lazarinija je izšla monografija Zgodovina rodbine Lazarini. Knjigo in življenje družine Lazarini je minulo nedeljo v kulturnem domu v Smledniku predstavil njegov sin dr. Franci Lazarini.

»Vem, da moram napisati družinsko kroniko, da ne bodo moji predniki z mano še enkrat umrli – edini sem, ki pozna njihova življenja,« so v knjigi Zgodovina rodbine Lazarini povzeli misel avtorja omenjene monografije prof. dr. Franca Lazarinija. Knjiga predstavlja zgodovino ugledne in pomembne slovenske plemiške rodbine, ki se je v sredini 17. stoletja iz Benetk preselila na Kranjsko, poudarek pa je na smledniški veji, ki ji je pripadal tudi avtor, je pojasnil Franci Lazarini. Predstavniki rodbine Lazarini so od leta 1687 sodili med nižje plemstvo, leta 1771 pa so bili povzdignjeni v baronski stan. Od 17. stoletja pa vse do prve polovice 20. stoletja so bili nosilci različnih pomembnih funkcij ne le na Kranjskem, ampak tudi na Štajerskem in drugod po habsburški monarhiji.

Obsežno kroniko rodbine Lazarini sta 21 let po avtorjevi smrti uredila njegova žena Evgenija in njun sin Franci Lazarini. »Knjiga je produkt tridesetletnega raziskovalnega dela mojega pokojnega očeta, ki je od svojih študentskih let raziskoval zgodovino rodbine,« je razložil Franci Lazarini. Že v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja je svoje raziskave strnil v štiri zvezke obsegajoč rokopis. Zaradi avtorjeve nenadne smrti so njegovo dolgoletno željo, da bi ga izdali v knjižni obliki, uresničili šele lani. Evgenija Lazarini in sin Franci sta njegov tekst obogatila z množico slikovnega gradiva iz njihovega arhiva, pregledno narejenimi rodovniki ter krajšim besedilom o življenju in delu dr. Franca Lazarinija. Knjiga je zasnovana v obliki kronike, ki na strokoven, a obenem bralcu zanimiv način prikazuje življenje članov rodbine Lazarini od 17. stoletja do konca druge svetovne vojne, predstavljena pa je tudi njihova usoda v povojnem času. Lazariniji so bili daljše ali krajše obdobje lastniki več gospostev in grajskih stavb, poleg tistega v Smledniku še Gotnika, Jablanice, Čušperka, Boštanja pri Grosupljem, Podsrede, Svečine in Pölsa, ter so pomembno vplivali na življenje omenjenih krajev. Smledniška linija je edina veja te rodbine, katere predstavniki še danes živijo v Sloveniji.

Lazariniji so v 17. stoletju na Kranjsko prišli iz Benetk. »To je tudi razlog, da v našem priimku nimamo dveh črk z, saj v beneškem dialektu do 19. stoletja črk niso podvajali,« je razložil Franci Lazarini. V letu 1687 so bili člani te družine sprejeti v kranjske deželne stanove. »Od tega datuma dalje je bila družina del nižjega plemstva,« je pojasnil Franci Lazarini in dodal, da so sami potomci gotniške veje, ki je bila leta 1771 povzdignjena v baronski stan. Cesar jim je ta na­slov podelil, ker sta dva pripadnika te družine na isti dan pa­dla v vojni s Prusijo, poleg tega pa so prav Lazariniji ob izbruhu kuge na Hrvaškem pre­prečili, da bi se razširila tudi na Kranjsko, ko so na lastne stroške zavarovali mejo.

Naselitev Lazarinijev v Smledniku je po besedah Francija Lazarinija povezana s Franzem Xaverjem Ignacem, ki je kupil to takrat močno zadolženo posestvo z vsemi dolgovi vred. Njegov sin Franz Xaver Felix je skupaj z ženo Anno Mario, rojeno grofico Brandis, leta 1847 financiral polovico gradnje smledniške cerkve, zgradila pa sta tudi most čez Savo na Brodu, zato so Lazariniji pobirali tudi mostnino. Z zemljiško odvezo v letu 1848 se je njihova posest močno skrčila, kar je zlasti močno občutil sin Franza Xaverja Felixa Heinrich, ki se je otepal precejšnjih finančnih težav. Bil je tud prvi v družini, ki se je poročil z neplemkinjo. Po njegovi smrti je posestvo prevzel sin Heintschi, ki je bil med drugo svetovno vojno prisiljen prevzeti župansko funkcijo. Za božič leta 1943 so se zadnjič zbrali vsi Lazariniji smledniške veje. Tako so želeli proslaviti posvojitev obeh Heintschijevih nečakov, saj z ženo Gerto, ki so jo ustrelili partizani, nista imela potomcev. Po vojni so Heintschiju sodili na montiranem procesu, kasneje pa so večino rodbine preselili v Avstrijo. »Tu je ostala le moja babica z očetom in teto. Babica je bila učiteljica in je živela v zelo težkih razmerah, nekaj časa celo na hodniku lastne hiše,« se težkih časov nerad spominja Franci Lazarini, ki zato toliko bolj optimistično gleda v prihodnost: »Čez tristo let bo mogoče tu nekdo spet imel predavanje o uspešnem sodelovanju družine Lazarini in Smlednika.«