Deček s Pokljuke
Moji prvi koraki na tekaških smučeh so bili prisilni. Če bolje pomislim, ne vem, kateri otrok se veseli tankih, ozkih smučk, s katerimi ne moreš niti urezati poštenega smuka v dolino. Potem so tu še čeveljci, ki niti slučajno niso podobni pancerjem, in fižolovke od palic, ki so zelo nerodne in predolge. Kako spraviti otroka na tekaške smuči? Mene so prepričali, da je smučarski tek enkratna alternativa kolesarskega treninga v zimskem času. Prvih korakov se spomnim kot strašanskega heca, ki mi ga je pripravil nekdo, ki se je hotel na moj račun pošteno nasmejati. Pravzaprav sem bil prepričan, da snemajo s skrito kamero.
Zimski treningi kolesarjev temeljijo na ustvarjanju baze, kar pomeni, da smo dan za dnem nabirali bazično kondicijo, zato smo bili cele dneve na Pokljuki. Športnik potrebuje v pripravljalnem obdobju nadmorsko višino in redek zrak. In tako so se zimske šolske počitnice prelevile v kondicijske priprave. Boj z klistri, mažami, ozkimi smučkami, nerodnimi palicami, mrzlimi čevlji, mrazom, vetrom, snegom, prepotenimi trenirkami, smrkljem, lakoto, žejo …, da ne filozofiram o utrujenosti. Mladec prenese vse, tudi ukradeno otroštvo. Prijatelji, sošolci so se sankali za hišo, hodili v kino, v topel kranjski zimski bazen, v mlečno restavracijo na palačinke in spet v kino …, jaz pa sem gazil, ne drsel po snegu med pokljuškimi smrekami. Cele dneve, cele počitnice. Si predstavljate Pokljuko ob petih popoldne, februarja, mrači se, sonce je šlo za Viševnik, mraz je z minus pet pritisnil gas do minus deset, dvanajst, petnajst v nekaj minutah? Veter je zavijal okoli smrek in mojih ušes, ledena svečka iz desne nosnice je bile dva centimetra daljša od tiste iz leve, šal je otrdel kot lepenka, volnena kapa se je napila potu, zamrznila, zlezla do nosa in postala težja od viteške čelade. Mišice niso zmogle boja z utrujenostjo, kaj šele z mrazom. Ubogo dete je preklinjalo coklo na smučkah in trenerjeve maže in dan, ko je nastal smučarski tek … Si predstavljate otroški želodec, katerega sta mraz in utrujenost izpraznila že pol ure po kosilu, ki je bil že opoldne? Pokljuški gozd, samota, vsi kolegi hitreje tečejo, ker so urni, močnejši in tehnično bolje podkovani. Pokljuške smreke, zmrznjena smučina, spusti, na koncu katerih padam, venomer padam, vsakič se poberem, ampak vse bolj moker, premražen, zamrznjen. Rokavici sta najhladnejši oklep na svetu, naramnici sta se mi odpeli na ritnem delu trenirke in zdaj mi zija pol riti naravnost v sneg, to prekleto belo nadlogo, belo blato, zebe me in niti preklinjati ne morem, ker mi zobje šklepetajo v ritmu finskega narodnega plesa, ki pozdravlja polarni mraz. Mar sem jaz Saami? In naslednji dan je ista zgodba. Ob sedmih jutranja telovadba po škripajočem snegu. Tečemo brez smučk, samo v zlizanih, drsečih adidaskah. Mraz reže mlade vratove, nosove in ušesa. Prsti na nogah so že modri, na rokah pa okameneli. Trener vpije, da smo lenuhi, da nas danes čaka še daljši tek na smučeh. Nekega večera me je klicala mama in me spraševala, kako se imam. Rekel sem, da fino, da imam na desni dlani tri žulje, na levi dva, na podplatih in petah pa je gnoj že prebil kožo, da me nič ne zebe in da sem ves njen denar zapravil za napolitanke in cockto, da sem poln kondicije, da se zvečer učim, berem domače branje, da ne gledamo televizije in smo na sploh zelo pridni in nas trener vsak dan pohvali … Mama odloži slušalko, jaz pa v obupan jok, solze ne kapljajo, ampak lijejo po rdečem obrazu.
Po štirinajstih dneh teka na smučeh tam na visoki prostrani Pokljuki sem se v šolsko klop vrnil poln rdečih krvničk, rdečih ličk, poln energije kot hidroelektrarna, obogaten z izjemno izkušnjo, utrjen … Od tistih prvih korakov na tekaških smučeh, tiste Pokljuke, mi nobena stvar ni bila več težka. Vsako delo je bilo mačji kašelj proti tistemu. Postal sem odrasel že pri dvanajstih letih … Moj življenjski moto je bil: Veseli se vsake skorje kruha in vsake kaplje vode!