Politik

Besedilo: Stane Boštjančič, SD
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. januar 2014 / 11:52

V slovarju tujk piše, da je politik tisti, ki se večinoma kot član politične stranke ukvarja s politiko in zaseda politični položaj. Suhoparna definicija, ki ne pove vsega, kar pa ni nič čudnega, saj slovar tujk za razliko od biblije ni namenjen temu, da bi definiral celoto medčloveških odnosov.

Torej – kar se tiče tega, kdo je politik ter kaj je politika in kaj ne, je dosti poklicanih, a malo izbranih. Ker nisem niti poklican, še manj izbran, si bom pač privoščil svoj pogled na to, kaj je politik danes in pri nas.

Imamo jih več nivojev: svetovne, evropske, državne (ki se razlikujejo po moči držav), lokalne in na koncu koncev je sem treba prišteti tudi gostilniške, v katere pa se zaradi verodostojnosti prispevka ne bom spuščal, pa čeprav za šankom slišiš včasih zdrava mnenja, ki jih naši poslanci ne zmorejo.

Kaj torej politike krasi skupnega in kaj različnega?

Vsem politikom je skupno to, da so v glavnem vsi moškega spola in nihče ni bil rojen kot politik. Delijo se na vaše in naše, nikoli niso krivi; če pa jih sodišče že spozna za take, pa je to plod političnih zarot tistih, ki niso naši, in bi zato morali tožilce in sodnike, ki so sodelovali v tej zaroti, že zdavnaj odstaviti. Pa še nekaj jim je skupno. Vsi menijo, da je to, kar so, ali ljudska ali božja volja. Odvisno od tega, v kateri stranki so. Če to apliciram na Slovenijo, potem so politiki iz vrst NSi (Ljudmila Novak), SLS (Franc Bogovič), SDS (Janez Janša) izraz božje volje, politiki iz SD (Igor Lukšič) in PS (Zoran Janković) izraz ljudske volje, politiki iz vrst DL (Gregor Virant) in DeSUS (Karl Erjavec) pa so malo mešani. Igrajo pač tako na voljo ljudstva kot božjo voljo. Ve pa se, da je edini pooblaščeni razlagalec božje volje cerkev, ki je s tem v neposrednem razmerju s politiki, ki stavijo na božjo voljo. Zato bomo, ker cerkev pač nima premoženja, mi plačali vse, kar je le-ta zapravila skozi mariborsko nadškofijo.

Večina politikov je nesebičnih, saj nesebično poskrbijo najprej zase, nato za svoje sorodnike in svoje politične kolege, na koncu pa, če še kaj ostane, tudi za volivce. Zoper takšne politike ljudje protestirajo na ulicah, vendar takoj, ko poskušajo iz teh gibanj narediti stranko, se prelevijo v politike z vsemi posledicami, kot jih opisujem zgoraj.

Politiki radi pridigajo tako kot duhovščina in to v znanem stilu »ljudje, po­slušajte nas, ne pa glejte«. Skozi svoje pridige, ki jih prikazujejo kot skrb za ljudi, nas pitajo z raznimi vrednotami, ki se jih sami itak ne držijo. Pri tem pričakujejo, da jih bosta narod in bog (beri cerkev) podprla, kar se v resnici na volitvah tudi zgodi. Torej vzrok obnašanja opisanih politikov ni v njih, temveč v nas, volivcih, ki se zaradi pomanjkanja lastne trezne razsoje pustimo nategniti vsaka štiri leta.

Vemo, da je politika in politiki nujno zlo, vendar vsak vrč hodi po vodo, dokler se ne razbije. Torej moramo ustvariti politike, ki jih bodo krasile lastnosti, kot so spoštovanje volivcev, izobraženost, strpnost, vizionarstvo, poštenost, skromnost in pripadnost tistim ciljem, katerih uresničitev pomeni boljše življenje za ljudi ne glede na to, ali so naši ali vaši.