Žive obletnice

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. januar 2014 / 10:59

Tudi v letu 2014 bo veliko okroglih obletnic, ob katerih se bomo spomnili nekaterih znamenitih ljudi in dogodkov. V tem zapisu bi izpostavil le tri: sto let od začetka prve svetovne vojne, 75 let od začetka druge in 25 let od padca berlinskega zidu. Tem obletnicam bi lahko rekli tudi nemške, saj je bila prav Nemčija tista država, ki je bila najbolj odgovorna za začetek obeh svetovnih vojn, zid, ki so ga zgradili v njenem glavnem mestu, pa je bil simbol hladne vojne. Druga svetovna vojna je bila posledica prve, hladna vojna nasledek druge, s padcem berlinskega zidu je padel simbol po vojni razdeljenega sveta …

Navedene obletnice seveda še zdaleč niso le nemške, tičejo se nas vseh. Prva svetovna vojna je bila spočeta 28. junija 1914 z atentatom v Sarajevu, začela se je mesec dni pozneje z napadom na Srbijo. Pred tem v Evropi sto let, od Napoleonovega poraza pri Waterlooju 1815, ni bilo zares velike vojne. Ljudje so se vojne odvadili, vladarji, generali in navadni vojaki so poleti 1914 vsi navdušeni odhajali v spopad in se hvalili, da bodo o božiču tistega leta že doma. Dejansko so se vrnili štiri leta pozneje, več kot šestnajst milijonov jih je manjkalo. Na bojiščih je ostalo tudi več kot 30 tisoč Slovencev. V zadnjih letih pred naslednjo vojno so jim po številnih slovenskih župnijah postavili spomenike, ki stojijo še danes. Mi pa smo nanje kljub temu skoraj povsem pozabili. Po drugi svetovni vojne so bile upoštevanja vredne žrtve le partizanske, po osamosvojitvi se častijo tudi domobranske. Od žrtev v prvi svetovni vojni pa bolj častimo tiste tri stotnije ruskih vojakov, ki jih je pod Vršičem zasul plaz, kot svojih 30 tisoč. Letos bo priložnost, da tudi to motnjo v spominu odpravimo.

Druga svetovna vojna se je za nas začela 6. aprila 1941, »uradno« pa že 1. septembra 1939, ko je Nemčija napadla Poljsko. Tisti, ki se danes prepirajo o tem, kateri od obeh totalitarizmov je bil hujši, nacistični ali komunistični, pozabljajo na dejstvo, da je največjo vojno vseh časov izzval prvi. To temeljno dejstvo spregledujejo tudi tisti, ki trdijo, da so komunisti glavni krivci za poboj domobrancev po že končani vojni. Seveda so, saj so poboj ukazali oni, izvedle pa so ga posebne enote pod partijskim poveljstvom – in ne vsi partizani nasploh. Hkrati današnji antikomunisti pozabljajo, kdo je vojno začel. Temeljno dejstvo tragedije, ki se je pri nas zgodila med vojno in po njej, je okupacija. Pred njo so bili komunisti v tedanji državi nepomembna politična sila, ki je šele z okupacijo in z organizacijo upora proti okupatorju dobila priložnost, da hkrati z narodnoosvobodilnim bojem izvede svoje revolucionarne načrte.

Komunizem kot družbeni red je bil ob zahodni demokraciji glavni zmagovalec vojne. Njegov zlom naj bi se zgodil 1989, simbolno ga označuje padec berlinskega zidu konec tistega leta. Natančneje rečeno se je ti­stega leta končala komunistična vladavina v skoraj vseh evropskih državah. Komunizem kot družbena ureditev je preživel in še vlada v nekaterih državah, zlasti na Kitajskem. Preživel je tudi kot ideologija; ta je zlasti aktualna v zadnjih letih, ko se vse več ljudi po svetu upira prevladi neoliberalističnega kapitalizma, ki pozna le sebične interese finančnega kapitala v škodo ekoloških in socialnih interesov večine prebivalstva … Skratka: obletnice, o katerih besedujemo, niso le zgodovinske, po svoje se pojavljajo in aktualizirajo v naših današnjih prizadevanjih. Kakor da se bitke, ki so jih bojevali v obeh svetovnih vojnah, še niso povsem končale?