Brezposelnost brez meja

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / / 13:03

Kamufliral sem se med mlade, ki so se pogovarjali o … o … No, o čem se danes mladi ljudje pogovarjajo? Definiraj mladca: mlad človek je človek do tridesetega leta starosti. Tako starostno omejitev sem podal glede na športnike, ki jih takoj, ko upihnejo trideset svečk na torti, označijo za veterane, pri koncu kariere, staroste …

Če se postavim v leta, ki jih ne bo nikoli več, torej v leta, ko sem bil mlad, se spomnim, da so med fanti prevladovale tri teme: ženske, žur, ženske. Delali smo vsi, tudi jaz, delali smo marsikaj, tudi jaz, a o delu se nismo pogovarjali več kot o znesku na plačilnem listu. In vendar: te tri teme so bile aktualne do dvajsetega leta, potem pa smo se vse manj pogovarjali o ženskah in vse manj o žurkah in vse več o službah, prihodnosti, denarju, karierah … In še enkrat: pri dvajsetih, ne pri tridesetih, da ne bo pomote. Ko sem sam začel gaziti v službo, je bilo še več brezposelnih, kot jih je danes, torej več kot 124 tisoč … V mojem času službe nisi dobil niti na recept, kar pomeni, da ni pomagal niti oče direktor. Bil sem poslednji otrok usmerjenega izobraževanja s kadrovsko štipendijo, kar je pomenilo, da sem imel službo zagotovljeno. A vraga, kdo pa bi si mislil, da se bom ravno ob koncu tega usmerjenega izobraževanja moral seliti iz ene države v drugo, in to ne kot poslovnež, ampak kot vojak v čisto pravi vojni. Ker so šle tovarne iz rok delavcev v roke lastnikov, je bilo povsem normalno, da si delo lahko dobil le, če si si do konca znižal tržno vrednost, kar je pomenilo: če si hotel delati, si moral delati za malo denarja oziroma za minimalca. Ampak tudi to nas ni ustavilo. Delali bi, če bi službo dobili. Polovica moje generacije je šla delat čez mejo nove države, polovica nas je tavala od diskačev do bifejev in naprej do kamorkoli, kjer bi se zvedelo, da bi lahko dobili službo. Seveda sem delal tudi kot natakar, poštar, obiralec, nabiralec, šofer, športnik …, karkoli, samo, da je kaj kapnilo v denarnico oz. žep, ker za denarnico ni bilo nikoli denarja. In kako sem pravzaprav dobil službo? Prijatelj me je s strahom vprašal, če bi bil trgovec, ki bi na mesec zaslužil današnjih dvesto evrov. Nisem premišljeval, prikimal sem in naslednji dan sem že delal kot trgovec pripravnik, kar je pomenilo sto petdeset evrov na mesec. Počutil sem se krasno!

Danes, dvajset let kasneje, je z mladimi in njihovimi zaposlitvami spet križ. Kriza galopira in jasno, da je težko dobiti službo, kaj šele dobro plačano. Vmes ni bilo nikoli boljših časov. Zato smo se mladi znašli tako, da smo po srednji šoli šli na univerzo. To je bil od leta 1992 pa do 2012 pravi hit med mladimi. Ni službe, grem pa na faks. Včasih so pravili: ne gre mi šola, grem delat. V čem je razlika? Da, uganili ste, razlika je v starših. Bili so časi, ko so vsaj starši imeli službe in so zato lahko nekako plačevali otrokovo lenobo in njegov študij, ki se je ponavadi potegnil s štirih na vsaj deset let. Danes je tako, da starši ne morejo več plačevati lenobe in faliranih študentov, zato se bo kmalu zgodilo, da bodo morali delati tudi tisto, česar ne marajo delati, a jim drugega ne preostane … Tako kot meni ni. Mislite, da je bilo meni lahko obirati jagode v hudi vročini, ki nas je kurila pod plastično cerado, ali nakladati gume v vlačilce, raznašati kruh cele noči, raznašati pošto po Čirčah in Hrastju, katerih urbanizacija je najbolj podobna tisti v Ciudad de Mexico … Krščen matiček, še danes mi ni jasno, kako ima nekdo lahko številko hiše 25, njegov sosed pa 341, naslednji sosed pa 93?

Nasvet mladim, ki ne dobijo zaposlitve: ne ozirajte se na višino mesečne plače, ampak se potrudite, da bo vaš šef že čez mesec rekel, da ste pravi. In če vam rečejo, da ste pravi, boste kmalu vredni tristo ali še nekaj evrov več. Ne ozirajte se na svoj ponos. Prva služba je kot prvi avto, vedno najslabša v celem življenju, zato se ne sekirajte preveč. Ne ozirajte se niti na to, da drugi ne dobijo službe, ker niso tako pridni, kot ste vi … In ne pozabite: mladina je od nekdaj težko zaposljiva, čeprav tudi od nekdaj pravijo, da na mladih svet stoji. Mladi ste pač problematični. Že Aristotel je dejal: Kakšna je današnja mladina? Kakšna? Brezposelna? Ne, prej bi rekel, da lena, tako kot je bila vedno. Sem se kaj zmotil?