Skrb za podmladek se dolgoročno poplača

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / torek, 14. januar 2014 / 10:41

Klinarjevi iz Podhoma gospodarijo z lastnim gozdom, upravljajo dve večji gozdni posesti in opravljajo gozdarske storitve tudi drugim. »Kdor skrbi za podmladek, lahko dolgoročno pričakuje koristi od gozda,« pravi Miha, prejemnik priznanja za najbolj skrbnega lastnika gozda v letu 2013.

Podhom – V Zavodu za gozdove Slovenije vsako leto podeljujejo priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozda, v vsaki območni enoti izberejo enega. Z blejskega gozdno gospodarskega območja ga je za lani prejel Miha Klinar, ki skupaj z ženo Marjo gospodari na Biščevi ekološki kmetiji v Podhomu. »Ko sva kmetijo pred dvanajstimi leti prevzela od ženinih staršev, je bila to značilna govedorejska kmetija, na kateri so redili živino in jim je gozd pomenil predvsem »banko« za hude čase. Ker smo ugotovili, da je od živine premalo dohodka za normalno preživ­ljanje, smo se bolj usmerili v gozdarstvo,« pove Miha, ki je po zaposlitvi v jeseniški železarni in v blejskem hotelu Astoria pustil službo in se posvetil delu na kmetiji. Kmetija obsega sedem hektarjev kmetijskih zemljišč in dvaindvajset hektarjev gozda, od teh sta jih pet kupila že sedanja gospodarja. »Ponudba gozdov je precejšnja, prodajajo jih pred­vsem lastniki, ki niso kmetje, majhni lastniki, ljudje, ki so gozd dobili v dednem postopku,« pove Miha in doda, da imajo večino gozda v Triglavskem narodnem parku – na Mežakli, v Radov­ni in na Pokljuki. »To nas ne omejuje pri gospodarjenju, le pri gradnji vlak je včasih treba malo počakati na soglasje.« Gozdove imajo dobro odprte, tudi po za­slugi vlak, ki so jih zgradili, za normalno gospodarjenje pa načrtujejo še 250 me­trov novih vlak.

Jelenjad jim povzroča škodo v mladih sestojih

Lubadarja jim uspeva držati »na kratko«, veter, ki je močno pihal novembra, jim je podrl vsega pet kubičnih metrov drevja, več problemov jim povzroča divjad, še zlasti jelenjad. »Lani, ko je bila huda zima, je bilo obupno, jeleni so prišli v nižje ležeče gozdove in objedali vršičke mladih dreves, lupili lubje ... Ko so uničili tudi petnajst let star sestoj, sem se odločil, da bomo odslej vse na novo posajene površine tudi ogradili. Zavod za gozdove nam sicer priskrbi zaščitno mrežo in sofinancira tudi izvedbo del, vendar pa se s postavljanjem ograje zamudimo več kot s sajenjem sadik,« pove Miha in poudari, da je jelenjadi očitno preveč. Gozd in pašnik na Mežakli sta tudi močno obljudena, še zlasti takrat, ko rastejo gobe. Nabiralci puščajo za sabo odpadke, pretrgajo žično ograjo na pašniku ...

Ne prevoznica, dovolj bi bila odločba

Klinarjevi bi v domačem gozdu vsako leto lahko posekali petdeset kubičnih me­trov drevja, a sekajo manj. Nekaj ga porabijo doma za obnavljanje gospodarskih objektov, ostalega prodajo kot hlodovino. »Vse lastnike gozdov moti, da gre najboljši les v tujino, a za to nismo krivi mi, ampak država, ki je dopustila propad žag in lesne industrije,« pove Miha in ob tem spomni, da je bila nekdaj žaga tudi na Bledu. »Na prevoznice za prevoz lesa smo se že navadili, a mislim, da sploh ne bi bile potrebne in da bi prevozniki zakonitost poseka lesa lahko dokazovali že s kopijo odločbe zavoda za gozdove o poseku. Država bi bolj kot za to morala skrbeti, da bi les ostal in se predelal doma.«

Za delo v gozdu so dobro opremljeni in usposobljeni

Na Klinarjevi kmetiji v okviru dopolnilne dejavnosti opravljajo gozdarske storitve tudi drugim, upravljajo dve večji zasebni gozdni posesti ter še več manjših in po pogodbi z občino plužijo ceste v delu blejske občine. Gozdove jim dajejo v upravljanje predvsem lastniki, ki znajo delati v gozdu, a so ostareli, mladi pa takega znanja nimajo, pa tudi lastniki, ki za to niso ne primerno opremljeni ne usposobljeni. Pri Klinarju imajo za delo v gozdu oboje – znanje in opremo. Miha se je veliko gozdarskih znanj in spret­nosti naučil že od očeta, za delo v gozdu se je usposabljal na gozdarski šoli v Postojni in na tečajih, ki jih organizira zavod za gozdove. Sin Mark, bodoči prevzemnik kmetije, je tudi končal šolo v Postojni, zdaj pa študira v Biotehniškem centru v Naklem. Za delo v gozdu so tudi dobro oprem­ljeni, imajo gozdarske traktorje, gozdarsko prikolico, vitel, pred leti, ko se je na blejskem gozdno gospodarskem območju močno razširil lubadar, so med prvimi na Gorenjskem nabavili tudi harvester – stroj za posek lesa. »Na začetku je bilo čutiti odpor do strojne sečnje, zdaj se kaže, da je primerna tudi za gorenjske gozdove, zlasti za območja, kjer je treba po­spraviti večje količine drev­ja in ni prevelike strmine. Les je pri takšnem načinu sečnje manj po­škodovan in lepše ukrojen,« pove Miha in doda, da delajo tudi tako, da celo ali deloma že razžagano drevo privlečejo do harvesterja, ki ga potem obdela.