Iz roda v rod, iz veka v vek …

Z obsežnim delom Kovorske korenine je Stanislav Pesjak postavil kovorski skupnosti enkraten in trajen spomenik.

»Najstarejša oseba, udeležena v moji raziskavi, je Neža Brejc iz Kovorja št. 2, Terdinova, ki se je rodila v daljnem letu 1657. Žal nisem našel njene rodovne povezave do današnjih dni. Vse do danes pa se je ohranil rod Andreja Janča s Popovega št. 3, rojen je bil leta 1668.« To sta le dva od številnih zanimivih podatkov v knjigi Kovorske korenine Stanislava Pesjaka, po domače Macakonovega Slav­ka iz Kovorja. »Vsaka raziskava zahteva natančnost pri delu, prav tako tudi ta moja rodoslovna, v kateri obravnavam okrog 5500 oseb iz vasi Kovor, Hudo, Hušica, Popovo in Loka, to je 94 hiš,« je povedal avtor, ki je posegel do 350 let nazaj v zgodovino. Poleg rodovnikov vsebuje knjiga na 576 straneh še zanimive zapise o življenju vaščanov. Pravo bogastvo so tudi fotografije, Jožica Koder, ki je opravila jezikovni pregled obsežnega dela, jih je naštela kar 350.

Prva javna predstavitev knjige je bila – že leta 2013 – na farovškem podu v Kovorju. »Kot staroselca vasi Kovor me je vedno zanimala zgodovina rodnega kraja, populacija, arheološke najdbe in drugo. Zato sem se namenil izdelati rodbinski rodovnik za svojo rodbino Pesjak. Ko sem svoj rodovnik vedno bolj dopolnjeval in razširjal, sem nehote našel podatke tudi za druge kovorske rodbine, ki pa jih najprej nisem beležil, saj sem imel namen izdelati samo rodovnik svoje rodbine. Ker pa so se korenine naše rodbine vedno bolj širile in se križale s koreninami drugih kovorskih rodbin, me je to premamilo, tako da sem začel zapisovati tudi podatke drugih rodbin župnije Kovor,« je dejal Stanislav Pesjak, ki je knjigo tudi izdal in založil. Naslovnico je oblikovala njegova vnukinja Brigita Ziherl, oblikovanje in prelom njegova soproga Majda Pesjak, fotografije so iz arhiva avtorja in vaščanov vasi Kovor, Hudo, Hušica, Popovo in Loka. Likovna podoba med poglavji, to je risba Škrlove hiše iz leta 1960, je delo akademskega slikarja Kamila Legata. »Izid knjige je bil res lep dogodek, praznik ne le za avtorja in njegove domače, tudi za nas, njegove sosede, prijatelje, sovaščane, ki so prišli na predstavitev od blizu in daleč. Knjiga pomeni avtorjevo veliko spoštovanje in ljubezen do lastne vasi, do njene preteklosti, do naših prednikov,« je dejala že omenjena Jožica Koder, ki je opravila jezikovni pregled obsežnega dela.

Kdo smo, od kod prihajamo

Knjiga Kovorske korenine je zorela skoraj sedem let, da ni samo za danes, da bo za Kovorjane zanimiva tudi čez veliko let, saj bo prehajala iz roda v rod. Stanislav Pesjak se je odločil za izdelavo hišnih rodovnikov, prednost v podrobnem sledenju posameznih članov družine ima tista družina oziroma njen član, ki živi in ostaja v rodni hiši. »Namen mojega rodoslovnega raziskovanja je želja po združevanju, po prijateljstvu, po spoznavanju ljudi v vaški skupnosti,« je poudaril avtor in nadaljeval: »Z raziskovanjem sem želel poseči čim dlje v zgodovino, v vsak rodovni člen, torej najti neprekinjeno rodoslovno verigo v preteklost, kar mi je uspelo za največ petnajst rodov.«

Kako obsežno delo si je s tem naložil, ve le tisti, ki se je vsaj malo ukvarjal s tem, je v spremni besedi knjige napisal dr. Marijan M. Klemenčič: »Koliko razgovorov, iskanja podatkov po arhivih, koliko poti v Ljubljano in druge kraje je bilo potrebnih! In koliko ur sedenja za računalnikom, da je podatke uredil v enostaven in pregleden sistem!« Stanislav Pesjak z naklonjenostjo pove, da mu je bila v zadnjih letih velika opora pri delu soproga Majda: »Brez nje začetega dela ne bi dokončal.« Stanislav Pesjak ima Parkinsonovo bolezen, čeprav je bolezen zanj le nujno dejstvo.

Rodovnikom na koncu knjige sledijo pripovedi, to so med drugim zapisi o stari vaški bivalni kulturi, o kovorskih pevcih med obema vojnama, Življenjske zgodbe Kovorjanov, med katerimi je še posebej zanimivo poglavje o ptičarju in golobarju ali pa spomini Pepce Pesjak, ki jo je pred farovžem v Kovorju fotografiral priljubljeni slovenski pisatelj Fran Saleški Finžgar (fotografija je objavljena v knjigi, op. a.). Pa o tem, kako so šli kovorski fantje v Podnart v gostilno, z biciklom seveda …

Stanislav Pesjak v teh zimskih dneh ob domači krušni peči že razmišlja o novem delu. »Moj oče je bil razgledan človek, čeprav samo šuštar, in je pisal kroniko življenja; za svojo rodbino, za rodbino svoje žene – naše matere. Oče je opisal vse tisto, kar je po ustnem izročilu izvedel …« In to, kar je na roko zapisal njegov oče, bi Stanislav Pesjak rad v obliki knjižnega dela podaril svoji rodbini.