Vztrajno se bori za pravice gluhih

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. januar 2014 / 12:54

Priznanje, ki jih Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti podeljuje na področju socialnega varstva, so za dosežke na posameznih področjih dela v zadnjih dveh letih podelili tudi Zlati Crljenko.

»Vedno se vztrajno in argumentirano bori za pravice gluhih, za njihovo enakopravnost in enakovreden položaj v družbi,« so med drugim zapisali v obrazložitvi priznanja za Zlato Crljenko, dolgoletno sekretarko Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko AURIS Kranj in tolmačico slovenskega znakovnega jezika. Kot otrok gluhih staršev je svet gluhih in njihovo komunikacijo spoznavala že od rojstva. Znanje, ki ga je pridobila na ta način, je botrovalo tudi njeni zaposlitvi v društvu AURIS. Aktivno je sodelovala pri razvoju slovenskega znakovnega jezika in pri bitki za priznanje znakovnega jezika kot uradnega jezika gluhe populacije. Je tudi sodna tolmačica za slovenski znakovni jezik in že vrsto let članica izpitne komisije za preverjanje znanja in spretnosti za poklic tolmača slovenskega znakovnega jezika. Izredno pomembna, so še poudarili v obrazložitvi, je njena vloga pri razvoju komunikacije z gluho-slepimi osebami, ki zaradi izgube vida potrebujejo individualni pristop. V okviru projektov Evropskega socialnega sklada in razpisov pristojnih ministrstev pa so se po zaslugi njene zavzetosti številnim odprle nove možnosti zaposlovanja.

Zlata Crljenko je svojo poklicno pot začela kot babica v ljubljanski porodnišnici, društvu AURIS pa je »zapisana« že več kot trideset let. »Gluha skupnost me je po­znala že od prej, in ko se je izpraznilo delovno mesto sekretarja, so me prosili, če bi lahko prevzelo to delo. Želeli so nekoga, ki obvlada njihov jezik, jih razume in se lahko pogovarja z njimi,« je pojasnila Zlata Crljenko in dodala, da je delo sprva opravljala honorarno. »Društveni prostori so bili v Pavšlerjevi hiši v Kranju. V pisarni, v kateri je morala ves dan goreti luč, ni bilo niti telefona, prav tako ni bilo urejeno financiranje naše dejavnosti,« je razložila in pojasnila, da se je zato takoj začela spopadati z ureditvijo prostorov, da bi lahko začeli resneje izvajati svojo dejavnost, ki je bila sprva omejena zgolj na druženje. Da bi bilo vse skupaj še bolj absurdno, je dodala, niti stroka ni priznavala znakovnega jezika, ki je bil v šoli celo prepovedan, saj je bil poudarek na razvijanju govora. »A prepovedovati jezik, ki se je spontano širil med gluhimi, je nesmisel,« je poudarila in dodala, da je prav, da gluhim omogočimo uporabo jezika, ki jim je najbližji. »Nikoli nisem trdila, da je ta jezik edini pravilen za njihovo razumevanje, treba je dopuščati možnost, da tisti, ki se lahko sporazumevajo z govorom, to tudi počnejo. A v polni dvorani ljudi recimo bi bilo zmotno misliti, da bi lahko gluhi brali z ustnic, da bi razumeli, kaj se dogaja na odru. Znakovni jezik je v tem primeru najbolj primeren.«

Zato se ji zdi zelo pomembno, da ljudje izvedo čim več o gluhoti. Pri gluhih po njenem zmotno ocenjujemo, da to ni tako grozno, ker so fizično zdravi in na videz ni z njimi ni nič narobe. »Nobena invalidnost ni hujša od druge, neprebavljivo se mi zdi, ko se stvari začnejo meriti na ta način,« je poudarila Zlata Crljenko in izpostavila zlasti komunikacijsko izoliranost, v kateri živijo gluhi. Zelo nazorno je to ponazorila s primerom med osamosvojitveno vojno, glede na to, da smo pred kratkim praznovali dan samostojnosti in enotnosti. »Ljudje so takrat sami sedeli v stanovanjih, ker niso slišali alarma in obvestil po radiu.« Velik napredek je zato po njenem že to, da zdaj vsaj televizijski dnevnik predvajajo tudi v znakovnem jeziku. »Tolmač ni zgolj prevajalec, ampak poskuša povedati tako, da razume čim širši krog poslušalcev.« Zelo pomembna pravica, ki so jo uspeli izboriti, je zato tudi pravica gluhih do tolmača na sodišču, je še poudarila. »Gluhi se namreč jezika naučijo na pamet, so vizualci. Imajo svojo predstavo o jeziku in pogosto se izkaže, da se tudi pisno slabo izražajo in da ne razumejo niti pisane besede.«

Društvo AURIS ta čas šteje 599 članov z vse Gorenjske, od tega je po besedah Zlate Crljenko približno tretjina gluhih in uporabnikov znakovnega jezika, ostali so naglušni. Pred šestimi leti so uspeli priti do lastnih prostorov, v času zbiranja sredstev za hišo na Hujah pa se je tudi precej povečala njihova prepoznavnost, z zadovoljstvom ugotavlja Zlata Cr­ljenko. A kljub temu, pravi, se mnogi še vedno ne zavedajo težav, s katerimi se srečujejo gluhi. Predvsem se počutijo ujete v začaran krog komunikacijske osamljenosti, saj zelo težko pridobivajo informacije. »Na videz so povsem normalni ljudje, v stisko pa vas spravijo, ko začnejo govoriti, ker jih ne razumete dobro. Zato s težavo pristopajo k ljudem, saj sebe ne slišijo in imajo občutek, da drugi ne vedo, kaj jim govorijo.« Zato se ji zdi pomembno poudariti, da v primeru, ko se nekdo ne odzove, ne pomislimo takoj, da je »zabit« ali da nas ignorira, ampak nas mogoče preprosto ne sliši.