Najbolj so poznani po drveh za kurjavo

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / torek, 31. december 2013 / 06:00

Andrej Markun iz Bašlja, prejemnik priznanja najbolj skrbni lastnik gozda 2013 na kranjskem gozdno gospodarskem območju, gospodari na kmetiji, na kateri v zadnjem desetletju vse bolj razvijajo gozdarsko dejavnost. Najbolj so znani po drveh za kurjavo, gozdarske storitve pa opravljajo tudi drugim.

Bašelj – »Občutek za gozd, odgovornost do dela, znanje in pošten odnos do strank so njegove prepoznavne vrline,« so gozdarji zapisali v obrazložitev k priznanju in še dodali: »Vsi, ki ga poznajo, in vedo, kaj mu pomeni gozd, mu naziv najbolj skrbni lastnik gozda 2013 od srca privoščijo.«

Andrej je gospodarske vajeti na Tomažčevi kmetiji v Bašlju prevzel po očetovi smrti, star vsega enaindvajset let. »Okoliščine so tako nanesle in ni bilo izbire. Takrat se niti nisem zavedal, kaj me čaka,« pravi Andrej, ki je po očetovi smrti ostal na kmetiji skupaj z mamo in bratom. Še dobro se spominja tistega obdobja: redili so deset goved, kupili so prvi traktor, malo pred očetovo smrtjo so dali pod streho novo hišo ... Čeprav mlad, je Andrej vlekel prave poteze. Ustvaril si je družino (z ženo Marijo imata tri otroke), veliko je vlagal v gospodarske objekte in v stroje, v zadnjem desetletju je ob reji goved, pretežno krav dojilj in pitancev, vse bolj razvijal gozdarsko dejavnost. Kmetija obsega osem hektarjev kmetijskih zemljišč in petintrideset hektarjev gozda. »Nekaj gozda je okrog doma, a večina je na pobočju Storžiča in v smeri proti Kališču, kjer sega vse do nadmorske višine 1400 metrov. Ponekod je gozd še slabo odprt, zgradili smo že več kot sedemsto metrov vlak, a še vsaj kilometer bi jih morali, da bi bili vsi predeli odprti za normalno gospodarjenje,« pove Andrej in se ob tem spomni prigode iz mladosti, ko so spravljali les iz težko dostopne parcele pod Kališčem. »Takrat smo s konjem vlačili les do roba platoja, od koder smo ga nato po strmini ročno spuščali v dolino. Dostop do parcele in tudi samo delo v gozdu je bilo nevarno tudi za konja, tako da je brat, ki je bil po poklicu mesar, imel pri sebi tudi nož, da bi konja v primeru nesreče ali poškodbe lahko v sili zaklal. No, tega mu na srečo ni bilo treba storiti!«

Na Tomažčevi kmetiji na leto posekajo od 100 do 150 kubičnih metrov drevja – za lastne potrebe in za prodajo. Letos 11. novembra je namesto njih »sekal« tudi veter, ki jim je izruval, razklal ali kako drugače poškodoval okrog dvesto »kubikov«drevja. Pri delu v gozdu dajejo velik poudarek gozdnemu redu. »Bolje je posekati tri ali štiri drevesa manj na dan kot zapostavljati gozdni red,« pravi Andrej, ki sodi med tiste gozdne posestnike, ki se po stari navadi ob nedeljah rad sprehodi po gozdu in ob tem tudi pogleda, ali se je morebiti kje razširil lubadar, kakšno škodo je naredila divjad ... Z lubadarjem nimajo problema, več težav jim povzroča jelenjad, ki otežuje naravno pomlajevanje gozdov – ščiplje vršičke na smrekah, drgne lubje na mladih drevesih javorja in jesena ...

Povpraševanje po drveh narašča

Najbolj so znani po drveh za kurjavo. Na leto jih naredijo veliko. Koliko, smo radovedni. »Skladovnica bi bila kar dolga,« pove Andrej in doda, da se s hlodovino listavcev za drva oskrbujejo iz lastnega gozda, nekaj pa jo še dokupijo. Za cepljenje uporabljajo sodoben rezalno-cepilni stroj, ki hlod razžaga, ga razcepi in nato drva po traku pošlje še v zaboj. Drva večinoma sušijo pod streho – v skladovnicah in v zabojih. »Včasih, ko je bilo kurilno olje poceni, jih je bilo že petdeset prostorninskih metrov težko prodati, a povpraševanje je poraslo, odkar se je olje podražilo in ljudje vgrajujejo peči s kurjavo na les ter kamine,« pove Andrej in doda: »Ko je bilo olje zelo poceni, smo tudi na kmetiji razmišljali, da bi ga nabavili in se ogrevali z njim, pa me je bilo kar sram sprejeti tako odločitev – češ toliko drv v gmajni, mi bi pa kupovali olje!« Ko ga vprašamo za mnenje o ceni drv, pravi: »Tiste, ki mislijo, da so predraga, bi najraje peljal na pobočje Storžiča, da bi v živo videli, kje se začenja priprava drv.« Za prevoznice pravi, da so zapletle prevoze lesa, še posebej zato, ker ni vse dorečeno. »Ne vem, zakaj so po­trebne za prevoz lesa iz lastnega gozda.«

Veliko časa preživi v gozdu

Odkar so na kmetiji registrirali tudi dopolnilno dejavnost, v okviru katere lahko opravljajo gozdarske storitve tudi drugim, sta Andrej in sin Marjan, bodoči prevzemnik kmetije, še veliko več v gozdu kot nekdaj. Dela imata veliko, letos še posebej, saj je veter samo na območju krajevne enote Preddvor poškodoval okoli petdeset tisoč »kubikov« drevja. Za gozdarska opravila sta dobro opremljena: imata traktor, ki je prirejen za delo v gozdu, vitel, gozdarsko prikolico, s katero lahko po bolj položnih vlakah naenkrat peljeta do osem »kubikov« hlodovine ... Andrej se je za varno delo v gozdu usposabljal na tečajih zavoda za gozdove, Marjan je na šoli v Postojni pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo za sekača in traktorista. »Doslej sva delala srečno, brez nesreč in poškodb,« pove in ob tem potrka po mizi, češ – da bi bilo tako tudi še naprej.