Krvavi steber obrambe

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 30. december 2013 / 11:10

Škabrijel (646 m) - V času poletne gorniške sezone smo obiskali nekaj vrhov, višjih od dva tisoč metrov, kjer ostaline še danes nemo pričajo o vojnih grozotah prve svetovne vojne. V neposredni bližini Nove Gorice je hrib, kjer je v mesarskem klanju padlo več kot 40000 vojakov z obeh strani, italijanske in avstro-ogrske.

Avgusta 1917 je italijanska vojska začela 11. soško bitko. Uspel jim je preboj preko Soče na zahodno planoto Banjšice. Ko je general Boroević umaknil avstro-ogrsko vojsko izven dometa italijanskih topov, so se Italijani usmerili na Škabrijel, zadnji branik v bližini Nove Gorice po padcu Svete gore in Sabotina; in ostal je v slovenskih rokah.

Škabrijel je danes z gozdom poraščen do samega vrha, pred skoraj 100 leti, ko je tod divjala 11. Soška bitka, pa je bil hrib gol. Pogumnim branilcem je hrib uspelo ubraniti zaradi močne volje in utrjenega sistema številnih kavern. Italijanska vojska je za nekaj kvadratnih kilometrov bojišča par dni nepretrgoma uporabljala 700 topov in nekaj sto minometov. Dogajanja si ne znamo predstavljati!

Na Škabrijel se bomo povzpeli od gostišča Kekec, ki ga dosežemo iz Kromberka. Po avtocesti se zapeljemo proti Ajdovščini in nadaljujemo do izvoza za Kromberk. V Kromberku nas v velikem križišču smerokaz usmeri desno proti gostišču Kekec. Čaka nas približno 3 kilometre asfaltirane ceste. Pod gostiščem na parkiramo.

Od avta nadaljujemo po asfaltirani cesti, ki se zmerno vzpenja, proti Škabrijelu. Višje, kjer je na desni strani plinovod, dosežemo še eno manjše parkirišče. Pot nas vodi mimo čudovitega travnika, kjer raste ogromna lipa. Sledi pas skozi gozd, ko je naenkrat konec asfalta, smerokaz pa nas usmeri levo na makadamsko pot, kjer je tudi vodno zajetje. Po makadamu nadaljujemo do naslednjega križišča, kjer zavijemo desno. Pot postaja bolj kolovozna in kmalu se levo v gozdno pobočje odcepi planinska steza, ki dokaj hitro pridobiva na višini. Steza višje postane širša in se vzpenja v okljukih. Vodi nas mimo t. i. Štefanovega bivaka, na nadmorski višini 573 metrov. Tik pod vrhom Škabrijela nas čaka nekaj korakov zelo strmega terena in že smo na vrhu, kjer je ogromen razgledni stolp, dovolj širok, da se tudi tisti z vrtoglavico lahko povzpete nanj. Stolp omogoči čudovit razgled na vse strani neba. Na sosednja vrhova Sveto goro in Sabotin ter dolgo linijo Soške fronte, vse tja do Krna. Ob jasnem vremenu se pokaže tudi očak Triglav, vidijo se Dolomiti, vidi se Trst in vrhovi proti jugu in jugovzhodu.

Na vrhu mi je v oči padla spominska plošča s spravnim napisom: V spomin vsem, ki so morali na tem hribu umreti 1916-1917.

S Škabrijela lahko sestopimo po poti vzpona nazaj do jeklenega konjička ali pa se spustimo proti vzhodu do sedla Vratca. Spust poteka po strelskih jarkih in vijugasti stezi. Na sedlu se po kolovozu mimo samotne kmetije vrnemo na pot, po kateri pridemo na izhodišče.

Samo ime hriba, Škabrijel, spominja na ime Gabrijel. In res je. Poimenovan je bil namreč po nadangelu svetem Gabrijelu, ki prinaša mir, preobrazbo, je angel umetnosti, discipline. Hkrati je poleg Mihaela najvišje postavljeni angel v krščanski religiozni hierarhiji. Kljub tej odličnosti pa so Škabrijel številni vojaki imenovali Hrib smrti, saj je ta branik slovenstva postal večno počivališče za številne vojake, ki so prihajali vse od Baltskega pa do Sredozemskega morja.

Nadmorska višina: 646 m
Višinska razlika: 325 m
Trajanje: 1 uro in 30 minut
Zahtevnost: : 1 / 5