Hvala

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 23. december 2013 / 06:00

Miklavž je dobil moje pi­smo. Sem rekla, da je vredno verjeti. Prek vseh vas, ki ste se odzvali na moje želje, je poslal darila. V ponedeljek jih bosta dobili obe družini. Hvala. Hvala. Hvala. Dvakrat v njihovem imenu in enkrat v mojem. Bile so samo želje, ki so zaradi vas postale dejanja. Si predstavljate, kako bo v njihovem domu praznično prav zaradi vas? Postali ste ustvarjalci dobrega. Mogoče bi skupaj ustanovili skupino s takšnim imenom. Ustvarjalci dobrega. Vsak ima nekaj, kar lahko podari. Sadje, krompir, blazino, knjigo, masažo, prijazno besedo, nasmeh, objem. Tudi če se ne najde nič od naštetega, nam ostaneta še čas in energija. Vedno in čim pogosteje bi morali najti načine, da bi podarjali drugim ljudem. Ne samo zaradi božičnega duha. Še manj zaradi občutka krivde, ki ga s tem malce pomirimo. Ker mi imamo, drugi pa ne. Podarjati bi morali, ker smo vsi en svet. Zato, ker mene boli, če tvoj otrok nima. Ampak sedaj je tako, da veliko ljudi nima.

Če so nas včasih stiske družin zelo ganile, je danes videti, da nas malo manj. Po­stale so del vsakdanjika. Kot da se navajamo na revščino. Komu naj sploh podarimo, ker je toliko potrebnih pomoči. Se bomo šli izštevanko. An ban pet podgan. Težko je delati izbor in žaljivo je dvomiti o iskrenosti tistih, ki nimajo. Pa vendar. Povsod se najdejo koristoljubni, ki pristavijo svoj lonček. Samo zaradi njih ne smemo dvomiti o vseh. Človeška narava pozna vse odtenke dobrega in slabega. Tudi dobrodelne organizacije so postale zaradi posameznikov tarča dvoma. Ljudje pravijo, da ne vedo, komu dajo denar, zato ga rajši ne dajo. Mogoče pa je to samo izgovor za tiste, ki itak ne bi dali. Ne bi dali temu, dali bi pa onemu. Ne bi dali tega, dali bi pa ono. Dobrota ne bi smela poznati preračunavanja. Šteti bi moralo samo srce. Pa še to samo v plus.

V soboto sem spet srečala gospoda, ki vsako leto igra na prelep inštrument v Škofji Loki. Če bi človek mislil, da igra za usmiljenje, se moti. Čeprav ima zraven peharček za drobiž. Rada se pogovarjam z njim. Zvoki njegove glasbe so tako svetli in takšen je tudi on. Mar moram vedeti še kaj več? Rekel je, da rad prihaja, ker se mu zdi, da preganja temo s svojo glasbo. Res je tako. Samo en zven njegovih strun je dovolj, da to verjamete. Če boste šli mimo njega, se ustavite in zaprite oči. Poslušajte in slišali bo­ste pomlad, upanje, sanje. Ta gospod podarja sebe. Saj sploh ni denarja, da bi človek to lahko plačal. In če bi ga kdo kupil, bi njegova glasba še tako lepo zvenela? Takšni ljudje puščajo sledi. Njegova svetloba se širi po ulicah starega mesta in mogoče bo očistila zatohle kotičke preteklosti, zamer in zaverovanosti v svoj prav.

Čeprav je to moje mesto, me včasih plaši. Najbrž bi tudi jaz gorela na grmadi. Zato naj gospod ne odide. Nekoč bom zbrala pogum in sedla poleg njega. Preštevala bom poglede ljudi. Želela bi veliko število tistih, ki še vidijo. Kajti to me najbolj skrbi. Da nočemo več videti in slišati. Ne moremo se pokrivati z odejo »vse je lepo«, če ni. Kot ljudje smo dolžni skrbeti drug za drugega. Zaznati stisko otrok. Pomagati staršem, ki ne zmorejo. Ukrepati. Držati skupaj. Kaj ni sedaj najboljši čas za človečnost? Ko smo imeli polne r… vsega, je bilo z lahkoto dajati. Sedaj, ko stiska pritiska z vseh koncev, pa ni več tako lahko. Laže je skupaj. Enostavno je po malo. Preprosto je biti človek. Ni treba, da kdo ve. Ni treba, da pišem o tem. Ne potrebujemo še enega tekmovanja. Naj dobrotnik. Mogoče je to otrok, ki navsezgodaj zapoje pesem. Ali prijateljica, ki prinese najljubšo kavo. Mogoče sodelavka, ki popiha rano. Voznik avtobusa, ki pozdravi z vsemi štirimi lučmi, ker ste mu dali prednost. Vedno je nekaj, kar lahko damo. Naj nas prevzame ta želja po dobrem. Mesec je pravi. Leto je pravo. Priložnosti je veliko. Kdaj bomo, če ne sedaj? Kdo bo, če ne bomo mi?