Mina pod severno steno Nanga Parbata, znanega tudi kot Killer Mountain / Foto: osebni arhiv M. P.

Nimajo nič, a so bogatejši od zahodnjakov

Dvajsetletna študentka medicine Mina Pirih iz Ribnega pri Bledu je letos s skupino sopotnikov triindvajset dni potovala po severnem Pakistanu. In to povsem nenačrtovano.

Ribno – O deželi, kamor je odhajala, ni vedela ničesar, prijatelji pa so jo opozarjali na nevarne razmere, saj so junija pod Nanga Parbatom talibi ubili deset alpinistov. A želja oditi v deželo, kjer se stikajo največja svetov­na gorstva Himalaja, Karakorum in Hindukuš, je bila močnejša in splačalo se je tvegati, saj je bila to, kot pravi Mina, ena najlepših izkušenj njenega življenja.

Slovenski popotniki so se z vodičko Ksenijo in s pakistanskimi lokalnimi vodiči podali na trekinge pod Ladyfinger (6000 metrov) in Hunza Peak (6270), pod Rakapoši (7788) in Diran (7257), pod Nanga Parbat (8125) in v dolino Kalašev ter tako prehodili večji del severnega Pakistana. Ko so prispeli v prestolnico Islamabad, je Mino najprej šokirala prisotnost številnih policistov in vojakov, ki so jih kasneje zaradi talibanskih napadov neprestano spremljali. Mino so bolj kot visokogorska pokrajina, ki je ponekod celo porasla s cvetočimi rožami, navdušili lokalni prebivalci, s katerimi so se želeli popotniki čim bolj povezati. Kako pravzaprav živijo Pakistanci? »Bivajo v preprostih hišah iz blata in lesa, njihova prehrana je pikantna in enolična, sestavljena iz riža, ovsene kaše, zelenjave, krompirja, leče in kruha brez kvasa. Na prvi pogled se zdi, da nimajo nič. A ko se jim približaš, spo­znaš, da so bogatejši od nas, zahodnjakov. Družina, prijateljstvo, sočutje, samooskrba in medsebojna pomoč so vrednote, v skladu s katerimi živijo. Tujca brez zadržkov sprejmejo medse, ga objamejo, svojo desnico položijo na svoje srce in mu sežejo v roko. So gostoljubni, spontani in brezskrbni, ne delajo načrtov za prihodnost, temveč se ravnajo po načelu Insha' Allah ('Če bo Alah dal') in »so najbolj prijazni ljudje, kar sem jih spoznala,« pripoveduje Mina.

Vsa ta doživetja je težko ubesediti, najtežje pa je z besedami opisati energijo v dolini Kalašev, plemenske skupnosti v pokrajini Kohistan, kamor jih je vodil zadnji treking. Kalaši so popotnike povabili na večerni ples v tempelj na vrhu hriba. Ko je padla noč, je na sredini templja deček začel igrati na bobne, dekleta v tradicionalnih pisanih oblačilih pa so začela plesati okoli njega. Plesu in petju so se pri­družili tudi Mina in sopotniki ter spoznali, kaj zares pomeni živeti z naravo. Mina svojo pripoved sklene z besedami: »Vesela sem, da sem lahko brez časovnega stroja zavrtela čas nazaj in spoznala svet, za katerega sploh nisem vedela, da obstaja.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kronika / četrtek, 25. julij 2019 / 10:25

Konec tedna zavit v črno

Minuli konec tedna je bil na Gorenjskem tragičen kot že dolgo ne, saj so ceste in gore terjale življenja treh oseb: motorista na Hrušici ter dveh planincev na Lepem Špičju in Planjavi.

Objavljeno na isti dan


Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Brdo - nova prestolnica Evrope

Leto je naokoli in napočil je čas za letopis. Letopis Gorenjska 2007 je že štirinajsti po vrsti.

Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Radovljičani častili Linharta

December 2006

Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Slava tolarju, čast evru

Januar 2007

Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Jerman med slavnimi smukači

Februar 2007

Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Rusi na Jesenicah

Marec 2007