Okus po visokogorju

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / petek, 13. december 2013 / 10:55

Gradiška tura (793 m) - Nanoška planota na svojem zahodnem robu kaže navpične stene iz čvrstega in gladkega apnenca. Tod naokoli so številne športne plezalne smeri različnih težavnostnih stopenj, med njimi pa je tudi zavarovana plezalna pot; ena težjih pri nas, a žal kratka.

Vzpon na Gradišče je do­stojen trening za zavarovane plezalne poti v visokogorju, primeren za obisk tudi pozimi, če le burja ni premočna, predvsem pa spomladi in jeseni. Ga ni čez lepotno razkošje narave, ki ga le-ta ponudi z rdečim rujem. Gradiška tura je ena težjih zavarovanih plezalnih poti pri nas, zato je uporaba samovarovalnega kompleta skoraj nujna, saj predvsem v zgornjem delu poteka po izpostavljenem razu. Ker se gibljemo v vertikalnem svetu, je tudi čelada nujna oprema, ki nas ščiti pred padajočim kamenjem.

Izhodišče za turo je vas Gradišče. Z avtoceste Ljubljana-Koper zavijemo proti Vipavi. Peljemo se mimo table Vipava, ko nas smerokaz usmeri desno v Gradišče. Po približno dveh kilometrih asfaltirane ceste prispemo na parkirišče. Smerokaz nas usmeri na pot, ki se v smeri vzhoda dviga skozi gozd. Višje pot zavije ostro levo, tik pred vstopom v smer se desno odcepi pešpot na Gradiško turo, pešpot, ki jo bomo mi uporabili za udoben in lep sestop. Zavarovana plezalna pot na Gradiško turo poteka po izraziti trikotni skali; omenjenemu sektorju so športni plezalci tudi dali ime Trikot.

Drznila bi si trditi, da je vstop v Furlanovo smer na Gradiško turo najbolj zahteven detajl celotne smeri, saj je nekaj metrov treba preplezati prosto, kar za neizkušene ni ravno eno­stavno. Verjetno je prav, da je smer najtežavnejša že na samem začetku, kajti prepričana sem, da bo drzen uvod marsikoga odvrnil od plezanja po omenjeni ferati. Smer poteka ob jeklenici, po strmi zajedi navzgor. Skala je trdna, stopi pa precej narazen, tako da se je včasih potrebno malo ustaviti in premisliti, kam dati noge in kam se prijeti z desno roko. Na vrhu zajede skalni svet postane malenkost lažji. Preko ozke police dosežemo lesen, razgledni balkon, ki smo ga že prej od avtomobila lahko opazovali in se čudili, kam se podajamo. Razgledamo se po Vipavski dolini, malo počijemo in nadaljujemo po grapi naprej. Strm vzpon prekinemo s prečenjem v desno, do izpostavljenega raza. To je najlepši del ture. Napredujemo ob varnih in trdnih jeklenicah vse do vrha Trikota, kjer se ferata združi s pohodno potjo. Raz je resnično izpostavljen. Gibljemo se po zahtevnem terenu, ki ni za vrtoglave.

Markirana pot nas vodi naprej do vrha Gradiške ture. Steza je precej strma, sploh tik pod vrhom. Z vrha je čudovit razgled na celotno Vipavsko dolino in na številne majcene vasi nad njo, ki mejijo na Kras. Do vstopa v smer bomo potrebovali 15 minut, do vrha plezalne smeri trideset minut, do vrha Ture pa še nadaljnjih 45 minut.

Pobudo, da se nadela zavarovana plezalna pot do vrha Gradiške ture, je dal predsednik PD Vipava, župnik dr. Otmar Črnilogar. Bil je tudi eden od tistih, ki je zabijal kline v skali. Menda je razdaljo med njimi meril s pomočjo svojega telesa, zato se še danes kdo, ki je manjše rasti, dlje časa pomudi na kakšnem mestu. Plezalna pot je bila nadelana 15. junija 1969. leta, poimenovana pa po Fricu Furlanu, ki je v njenih stenah leta 1952 izgubil življenje. Razgleden mostiček je bil zgrajen leta 1971, poimenovali pa so ga Gnezdo.

Sestop po ferati je zahtevnejši kot vzpon, zato predlagam, da si zanj izberemo tisto običajno pot, ki je pa tudi strma in zahteva previdnost. Vmes bomo morda naleteli na športne plezalce, saj je v tem delu na desetine različno zahtevnih plezalnih smeri. Gradiška tura je vsekakor dostojen trening za visokogorske ferate.

Nadmorska višina: 793 m
Višinska razlika: 500 m (160 m plezalnega dela)
Trajanje: 2 uri in 30 minut
Zahtevnost: *****