Erika in Boris (1)
Pogosto, kadar obiščem starejše ljudi, mi ti ob slovesu dobrohotno položijo na dušo: »Boste videli, vi, ta mladi, tudi vam življenje ne bo prizanašalo. Če vas ne bo 'udarilo' tako kot nas, vas bo pa kako drugače.«
V dveh desetletjih, morda še malo več, ko nam je šlo dobro, so njihove besede delovale črnogledo in zlovešče. Zgodilo se je celo, da sem imela kdaj pa kdaj občutek, da privoščljivo. Potem pa se je zgodilo, domala čez noč, da so se pričele kocke podirati, zastori so se trgali in slovenska kruta realnost je zazijala iz vseh por takšna, kot je bila, morda že prej, le da je nismo hoteli videti. Ne le, da podjetja nezadržno propadajo, krhati so se pričeli medsebojni odnosi, moralne vrednote pa so padle tako nizko, da nižje že skoraj ne bi mogle. Mnogi so se znašli v nezavidljivi situaciji, iz katere se ne morejo izkopati tudi zato, ker so bili pred tem navajeni drugačnih odzivov okolja: če so malo potarnali, so tisti okoli njih pritekli in jim priskočili na pomoč.
Tudi Erika je ena od njih. Danes ne more računati na starša, ker sta tik pred upokojitvijo ostala brez služb, prav tako se ne more obrniti na prijateljice, ki se tolčejo s še hujšimi težavami, kot so njene, v službi pa itak ni nikomur več mar, kako se delavec počuti, da je le produktiven, tiho in ne povzroča težav.
Pred petnajstimi leti, ko je Erika prvič pripeljala domov svojega fanta Borisa, so bili njeni domači neizmerno veseli. Bila je namreč edina od treh hčera, ki so jo moški zanimali tudi v praktičnem smislu. Starejša je bila predana znanosti, srednja pa se je kot laična misijonarka podala v neobljudene kraje. Ko je oče videl, da mlada dva mislita resno, jima je podaril parcelo. Ravno v tistem času je imel Boris rojstni dan, zato jo je – kot darilo – podaril njemu. »Moški in ženska sta, če se ljubita, itak eno in isto,« je izjavil, ponosen, da bo v nekaj mesecih postal še srečni dedek.
»Tudi mene je po svoje zapeljalo očetovo in mamino navdušenje. Pravzaprav mi sploh nista dala dihati, četudi sem kdaj kaj potarnala, me nista slišala. Če že, pa sta mi podrobila, da sem preveč razvajena, da ne znam potrpeti. Začelo se je z Borisovimi drobnimi nagajanji, kajti že od prvega dne je bil velik mačo in je pričakoval, da bo vse po njegovem. Ko sva se odločila za zidavo, sem bila že v službi, on pa je delal pripravništvo. Naj povem, da sem diplomirala pred rokom, on pa z malo zaostanka, kar ga je nenehno žrlo in mi je – sicer v šali – večkrat vrgel pod nos, češ da bi ga morala počakati, ker ni spodobno, da se ženska dela bolj pametno. Različne račune, ki so prihajali, preden sva dobila gradbeno dovoljenje, sem plačevala sama, on je le prijazno vztrajal, da so bili napisani na njegovo ime. Mislite, da sem protestirala? Nisem. Logično, da ne. Bila sva zaljubljena, za povrh sva pričakovala prvega otroka. Pošteno je počilo – žal si nisem mogla pomagati – ko je prinesel domov načrt za hišo. Bila je ogromna, a povsem nepraktična, saj so vodile stopnice v zgornje nadstropje iz dnevne sobe. Bolj ko sem se upirala, bolj je bil trmast. Nazadnje je na njegovo stran stopil še oče z utemeljitvijo, da se moški na takšne reči bolje razumejo kot ženske. Hiša, ki smo jo potem gradili, je na koncu izpadla kot pravo skrpucalo. Vmes je tudi sam ugotovil, da v dnevni ne bo imel nikoli nobenega miru, zato smo stopnice potem, ko je bila hiša pod streho, prestavili, a tako nesrečno, da smo izgubili dve lepi sobi na sončni strani. Hiša ima danes tri nadstropja, v prvem so garaže in kletni prostori, v drugem živi on, pod streho, na komaj kaj prostora, pa jaz in otroka. Kvadrature pa toliko, kot za manjši blok,« odgrinja svoje težave Erika.
Težave so se porinile na stran, ko so se vselili na svoje. Dva malčka, rojena z enoletnim zamikom, sta bila zahteven zalogaj, Erika je imela veliko dela z njima, četudi sta bila v vrtcu. Tam sta se nalezla vseh sort virusov, kar je pomenilo, da sta vsake štirinajst dni ostala doma, z vročino, drisko, kašljanjem ali izpuščaji. Čas, ko je bila z njima, je koristno porabila. Naučila se je kvačkanja, najprej je pletla le za malčka, potem pa je iz te obrti naredila pravo, pravcato umetnino. Vsak, ki je hotel imeti kaj unikatnega, se je obrnil nanjo.
»Z možem sva imela kar nekaj prijateljev, s katerimi smo se družili še v študentskih časih. Seveda so se medtem tudi oni poročili, si (bolj ali manj srečno) ustvarili družine, naši otroci pa so bili približno enake starosti. Skupaj smo hodili v hribe, praznovali rojstne dneve, pričakali novo leto. Sem in tja me je kakšna pobarala, kako to, da mi ne gre nič v nos, ker Boris zmeraj govori »moja hiša«, ali pa »to sem pa jaz naredil, kupil, ustvaril itd.«, pa sem le skomignila z rameni, češ naj ima veselje. Zdelo se mi je samo po sebi umevno, da je vse, kar imava, najino. Pravzaprav sem celo domišljavo mislila, da je malo več mojega kot njegovega, saj je parcela, na kateri je hiša, moja, v hišo pa sem vtaknila tudi več denarja, saj sem imela precej višjo plačo kot mož. A to so bili še zmeraj le prebliski, ki niso prinašali večjih pretresov. V povprečju smo živeli dokaj lepo, oba sva bila skromna, sicer pa nama ni ostalo drugega, saj sva bila do vrh glave v kreditih.«
Potem je dobila Erika ponudbo, da postane vodja oddelka, kjer je delala. Novo delovno mesto bi ji sicer prineslo več denarja, žal pa tudi več obveznosti. Bila je prepričana, da bo Boris z veseljem pristal na to, da se del družinskih nalog preloži tudi na njegova ramena. Žal ni bilo tako. Z vsemi štirimi se je uprl, da to pa ne, da on ne bo hodil po otroka v vrtec, da ima tudi svoje konjičke in podobno. Vztrajal je, naj si kar sama uredi življenje na drug način, če ji je toliko do tega, da se pretirano posveča karieri.
»Bilo je grozljivo. Umaknil se je v delovno sobo in sploh me ni več pustil blizu! Tudi spal je tam, obnašal se je, kot bi se mu malo sfuzlalo. Jokala sem kot dež, pa mu ni prišlo do srca. Ni mi kazalo drugega, kot da sem stopila do mame in jo prosila za uslugo. Seveda ni bila na moji strani – še nikoli ni bila! Začela mi je pridigati, kaj mi je treba nova služba, pa takšne traparije. Postala sem trmasta in sem jo le na kratko vprašala, mi bo ali ne bo pomagala. Na koncu je pristala, a ne zaradi mene, temveč zaradi otrok. Hkrati pa mi je zagrozila, da bom jaz kriva, če bo v družini kaj narobe. To je povedala tudi Borisu, kar mu je dalo krila. Pred njo je bil nasmejan in priliznjen, doma pa se je spravil name z vso grobostjo, ki je do takrat nisem poznala. Potem je zaloputnil z vrati in izginil neznano kam. Vrnil se je šele sredi noči, se spet zaklenil v delovno sobo. Dosti kasneje, ko je bilo že prepozno, sem izvedela, da je šel na kegljanje in tam spoznal neko žensko, ločenko, ki je iskala moške za eno noč. Hitro sta se ujela, odpeljala ga je k sebi, kjer se je zgodilo, kar se je zgodilo. Že takrat je pričel delati načrte o tem, kako me bo okradel in mi odvzel vse, tudi tisto, kar je bilo povsem moje.«
Eriki je šla beseda vedno težje z jezika. Spomini na skupna leta, na mladost, na ljubezen, na katero so jo še zmeraj vezali topla in neokrnjena doživetja, so postajali vedno bolj mučni in boleči.
(Konec prihodnjič)