Svetloba in trenutek

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 28. november 2013 / 13:56

V galeriji Kranjske hiše se te dni s prvo samostojno fotografsko razstavo predstavlja Uroš Florjančič. Ob njegovih fotografijah spoznamo, da čudeži narave niso zgolj čudeži.

Naslov fotografije, ob kateri stojite je Na pomoč. Za kakšne vrste »reševanje« gre, kadar fotografi žabo obarvate v modro?

»Žabe so tako imenovani plavčki, ki jih je mogoče posneti le na nekaj lokacijah v Sloveniji. Trojico na fotografiji sem ujel na območju ljubljanskega barja. V Obdobju parjenja je samec kakšen teden dni modre barve, sicer pa je žaba sivo rjava. Fotografijo sem v duhovitem tonu naslovil Na pomoč, saj sta samičko v primež stisnila dva samčka, posnetek pa sem ujel ravno, ko je ona dvignila krak … Za tak posnetek je treba večkrat iti na isto lokacijo in pri tem seveda imeti tudi nekaj sreče. Predlani so se plavčki parili med 17. in 20. aprilom, lani pa že konec marca. Ne vem, če bom še kdaj ujel tak trenutek.

Seveda je izbor fotografij običajno kar velik, v štirih, petih urah na primer posnamem sto fotografij. Ko pridem domov, jih prenesem na računalnik in sem zadovoljen s štirimi petimi, druge zbrišem. Ko sem fotografiral sečoveljske soline, sem po dvanajstih urah terena izbral šest fotografij, ki mi jih ni nerodno pokazati.«

Kot avtor ste torej zelo samokritični, fotografije zlepa ne ponudite od sebe, če niste popolnoma zadovoljni z njo. Je tokratna razstava res vaša prva samostojna?

»Drži, tokrat se predstavljam prvič. Običajno sodelujem na razstavah, ki jih organizira naše društvo, sem in tja pošljem kakšno fotografijo na natečaj … Kadar pridem do točke, ko sem prepričan, da lahko pokažem kakšno fotografijo, potem jo najprej vidijo bližnji prijatelji fotografi, potem na društvu, a nikoli z namenom, da bi potem kaj popravljal. Naj bo to motiv, kompozicija, kontrast …, fotografija je taka, kot jo sam vidim, in taka tudi ostane. V obdobju enega leta ti mogoče uspe ena fotografija, ki je tako rekoč večna. Ko jo boš pogledal čez petnajst let, boš še vedno ponosen nanjo.«

Kaj po vašem mnenju »naredi« dobro fotografijo?

»Poleg motiva je zame najpomembnejši element svetloba, drugi je trenutek in tretji … pri vsem tem moraš imeti tudi nekaj sreče. S kačjimi pastirji se včasih skorajda pogovarjam in jih malo da ne prosim, naj se obrnejo tako, kot želim.«

Ob fotografiranju na ta način tudi poglabljate svoje znanje o naravi …

»Potem ko vidim povečave, kakšne »spake« so žuželke od blizu, mi je takoj jasno, od kod vsi tisti stvori v filmih. Seveda potem preberem in se pozanimam o posameznih živalih, o njihovem življenjskem ciklu in podobno. To znanje mi potem spet pomaga pri fotografiranju. Hladnokrvne živali, žuželke je na primer najbolje fotografirati zgodaj zjutraj, preden jih sonce ogreje. Pajčevine so najmočnejše in najlepše konec poletja …«

Narava je tudi sicer vaš najpogostejši fotografski poligon, tokrat se predstavljate še s pokrajino, prav tako ste domači v športni fotografiji?

»V naravi se res počutim domačega, v naravi se sprostim, začutim prvinskost, v naravi ni pohlepa, pehanja za materialnim. Nekaj povsem drugega je, če greš gledat srne ali čaplje, kot pa biti na nogometni tekmi. Kadar fotografiram ljudi, so to tako imenovane »ukradene fotke«, ko ljudje ne vedo, da jih fotografiram. Ne maram fotografij, na katerih kdo pozira. Pri športni fotografiji izbiram predvsem adrenalinske športe, gorske kolesarje, blizu mi je smučanje »po robu«.

Narava je čudovita, ko jo začneš spoznavati od blizu. Ljudje postajamo otopeli, ob televiziji, računalniku, ne znamo pa več uživati, ko ob oblačnem vremenu sonce prebije oblake …«

Koliko fotografije ustvarite na terenu in koliko doma ob računalniku?

»Polovica fotografije nastane na terenu, polovica doma. Tudi po značaju sem bolj »naravoslovni tip« in tudi s fotografijo se poskušam čim bolj približati naravi taki, kot je. Doma poskrbim predvsem za razne korekcije ostrine, izreze, kontrast …«

Motiv ali tehnika?

»Vsekakor motiv. Priznam, da sem po tehnični plati mogoče nekoliko slabši kot kolegi. Mislim, da moraš biti v naravi človek trenutka, tehnika gor ali dol. To potrjujejo tudi moje fotografije.«