Cirkus
Nanj imam že od otroških let nadvse lepe spomine. Luči, cirkuška glasba, klovni, živali, čarovniki, akrobati, vse je delovalo čarobno. Kot da sem na drugem svetu, daleč proč od vsakdanjih skrbi. Seveda so bili to majhni cirkusi, a ker smo bili majhni tudi mi, so se nam zdeli veliki.
Danes pa izraz »cirkus« nima tega žlahtnega pomena. Postal je sopomenka za situacije, v katerih se ljudje obnašajo prismuknjeno, norčavo, ko se gredo populizem, zlasti pa to velja takrat, ko nastopajo cirkusantsko zaradi zadovoljevanja svojih političnih interesov. Drugače si ne znam predstavljati, zakaj se del prebivalstva še danes kiti s sodelovanjem z okupatorjem, s tem da postavljajo domobranske straže in organizirajo raznorazne proslave v raznih (R)rovtih. Hvaliti se s tem je res skrajno cirkusantstvo, vendar je to s stališča Evrope le majhen »cirkus«, ki moti le pomembne evropske protifašistične organizacije, ki so do tovrstnega slovenskega »cirkusa« že zdavnaj zavzele negativno stališče. Tega pri nas še vedno niso doumele SDS, NSi nadvse krščansko-demokratska stranka (po novem) in SLS. Imamo pa »cirkus« tudi v še manjših skupnostih, kot je naša država. Npr. v družini. Če žena vpije nad možem ali obratno, se reče »nehaj zganjati cirkus, kaj bodo pa sosedje rekli.« Le-ti pa seveda rečejo »pri sosedih imajo pa spet en cirkus«. In tako v vsakdanjem življenju živimo od cirkusa do cirkusa. To pride in mine, zato so zame pomembni le tisti »cirkusi«, ki imajo posledice. Sem spadajo »cirkusi«, ki jih zganjajo politiki vseh političnih ali manj političnih opcij.
Kdor ve, kaj se je dogajalo na zadnjem izrednem zasedanju našega parlamenta, se bo z mano strinjal. Dvajseturna razprava o zaupnici vladi in sprejetju »nepremičninskega zakona« je bil »cirkus« najslabše vrste. Kot bi človek gledal tekmo, katere rezultat je znan. Že od vsega začetka se je vedelo, da bo zaupnica izglasovana ter da bo zakon sprejet in da opozicija nima nobene možnosti, da bi to preprečila. To se dogaja vselej, ne glede na to, katera politična opcija je na oblasti. Isto velja tudi za raznorazne odpoklice ministrov. Manjša presenečenja so možna le v občinskih svetih. Kljub temu vedenju pa poslanci – opozicijski bolj kot pozicijski (njim ni treba) – po cirkuško telovadijo pred parlamentarnimi mikrofoni. Temu rečem politično samozadovoljevanje, ki je namenjen temu, da poleg zadovoljstva poslancev tudi volivci ugotovijo, da se pri volitvah niso zmotili. In tako zapravljajo bogu čas, nam pa denar. Drugi »cirkus« tega časa pa zganja v povezavi s SDS Evropska ljudska stranka pod vodstvom poljaka Jerzyja Buzeka. Vtikanje v naše notranje zadeve, omalovaževanje našega pravosodja v zvezi z obsodilno sodbo Janše, ki to sodbo imenuje »sodni zmazek« in posledico politične zarote, ni nič drugega kot »cirkus«, tokrat z mednarodnimi desničarskimi primesmi. Sprenevedanju Janše, da je za resolucijo zvedel šele takrat, kot vsi ostali v tej državi, verjamejo le njegovi volilni vojščaki. Zdravo razmišljujoč človek se temu le kislo nasmehne. Mogoče pa nam bi bilo brez vseh teh »cirkusov« dolgčas, saj smo se nanje že navadili. Moti me le to, da zaradi takšnega cirkusantstva ni prostora za resno skupno politiko v dobrobit vseh, zlasti tistih (to je večina), ki niso neposredni udeleženci tega »cirkusa«.