Poklicne šole so bile cenjene

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Kranj / nedelja, 24. november 2013 / 10:45

Po 45 letih od zaključka šole so se pretekli petek dopoldne na Kokrici zbrali nekdanji sošolci kranjske srednje gradbene šole.

Kranj – Generacija, ki je šolanje končala leta 1968, je štela 73 dijakov, od tega naj bi se jih na srečanju po predhodnih potrditvah zbralo približno polovica, a je njihovo število še nekoliko oklestilo napovedano slabo vreme. Slednje pa ni prav nič vplivalo na razpoloženje tistih, ki so se po dvajsetih letih, kolikor je minilo od njihovega zadnjega srečanja, nekateri pa morda celo po 45 letih spet videli. Skupaj so obudili spomine na čase, ko so bile poklicne šole in poklici še cenjeni, kot je spomnil glavni organizator srečanja Anton Černič, ki se je v Kranj za to priložnost pripeljal iz Metlike.

»V tistih časih si bil nekaj vreden, če si imel poklic, saj je bilo delo zelo spoštovano. Ker je bilo inženirjev malo, si bil že s poklicno šolo zelo visoko rangiran,« je poudaril Černič, ki se z veseljem spominja šolskih dni, pa če­prav marsikdaj ni bilo lahko. »Večina nas je namreč prihajala iz ne prav premožnih družin in smo med šolanjem stanovali v gradu Khislstein. Ponekod sploh ni bilo stekel na oknih, v gradu pa že tako niso veliko kurili. Spomnim se, da nam je pozimi zmrznila voda v steklenici pod po­steljo.« Tudi hrana je bila bolj slaba, je dodal, saj so opoldne dobili makarone v juhi, zvečer pa »suhe« makarone. »Na kosilo smo hodili iz središča mesta na Zlato polje in ko smo prišli nazaj, si bil spet lačen,« brez grenkobe v glasu pojasni Černič. Veliko je namreč tudi veselih spominov, sploh na to, kako so kakšno »ušpičili«. Večkrat so po žlebovih »pobegnili« iz internata, da so šli v kino, če so imeli denar. Vsako nedeljo pa so se peš odpravili na Šmarjetno goro, kjer so se srečevali z dijakinjami tekstilne šole. »Tam so bila namreč sama dekleta, pri nas pa sami fantje,« se posmeje.

Po končanem šolanju, je še razložil Černič, pa so prav vsi lahko dobili zaposlitev. Kritičen je do sedanjega šolskega sistema, ki zapostavlja praktični pouk v šoli. »Mi smo že v tretjem letniku toliko znali, da bi se lahko z delom preživeli.« V zelo lepem spominu imajo zato tudi svojega učitelja praktičnega pouka Štefana Jeralo, ki se jim je pridružil na srečanju. »Zelo dobro se spominjam te generacije. Bili so zelo vztrajni in so imeli tudi delovne navade. Pri kasnejših generacijah se je to vedno bolj izgubljalo,« nam je zaupal.