O dviganju glave …
Kdor gre spat po Odmevih in se zbuja ob Drugi jutranji kroniki na Valu 202, spada med ogrožene Slovence.
Če pa še ob jutranji kavici bere Slovenske novice, bi na njegovem hrbtu že lahko bil vtisnjen datum, ki pove, da je rok trajanja pretečen. Če pa nočete biti »ogroženi«, potem ugasnite nočno lučko, ko boste prebrali nekaj vrstic dobre knjige ali slišali Vivaldija – nekje med letnimi časi. Zbudite se z uro, naravnano na prijeten alarm, ne pustite, da se zbujate sami, ker to pomeni, da vas je bilo celo noč strah začetka novega dne. In ko se zbudite, naj vas ne zamorijo jutranje novice iz političnega sveta, o prometnih zamaških, nizkih temperaturah, višjih davkih, ropih, osebnih stiskah … Zgrožen se zavem, da danes poslušamo, kdo je največji darovalec ljudem v stiski. In potem so posnete solzne in hlipajoče izjave nesrečnikov, ki so srečni, da so dobili donacijo nekega podjetja, ki se je odločilo postati donator tedna. Botrstvo otroku v stiski? Ko to slišim po radiu, me tako stisne, da bi dal …, če bi ne bilo države vmes. In če moram biti boter ravno revnem otroku, moram biti ponosen, da moja botrica name ne gleda enako. Boter je tisti, ki pomaga revnim? Sodobna slovenska razlaga za častno in zaupanja vredno botrsko funkcijo. Vedite, da kogar označijo za donatorja tedna ali pohvaljenega botra, dobi naslednji dan davčno na vrata. Pretiravam … Naša birokracija je še vedno opotekajoča, vendar so v takih primerih prave gazele. Da, tudi gazele, objavljene v medijih, so podjetja, ki so prva na vrsti za odstrel s strani organov, ki ne prenesejo tistih, ki štrlijo iz povprečja, tistih, ki imajo ravno hrbtenico, ki hodijo pokončno, ki so boljši od povprečnih, ki so vidnejši v megli, ki niso Slovenceljni, bi rekla naša znana pesnica in pisateljica. Ko smo dobili prvo predsednico vlade, je bilo največkrat slišati, da je hrabra, pogumna, ne da je sposobna. Torej da postaneš premier naše dežele, zadostuje biti pogumen in se podati čez reko, kjer mrgoli krokodilov. Da nisi sposoben, ti povejo, ko te krokodili požrejo … Če si slučajno podjetnica in te razglasijo za kandidatko za naziv Slovenka leta, postane kandidatka občutljiva na vsako neznano številko, izpisano na ekrančku telefona, in tajnica mora dobro ločiti stranko od … »davitelja«, pardon dacarja. V naši deželi (ki je še vedno tako lepa, kot je bila nekoč) je danes bolj kot kadarkoli prej nevarno biti boljši, nevarno dvigniti glavo med globoko sklonjenimi. Neprivoščljivost ni pravi izraz, ker je premil za naše razmere. Bolj gre za »linijo najmanjšega odpora«. Odstreli gazele, saj ti same hodijo na muho, pretipaj ženske leta, saj te same vabijo iz revij in televizije in kličejo iz radia, dobro prevetri finančno stanje vsakega botra ali donatorja … Če ne drugega, so te besede razlaga vsem tistim športno rekreativnim klubom, društvom, ki se sprašujejo, zakaj je danes v naši deželi tako težko dobiti sponzorja … Ne, ni samo kriza razlog, tudi uspešnost je.