Redko obiskan razglednik

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 18. november 2013 / 11:04

Bela peč/Bila peč (2146 m) - Hišna gora koče Gilberti. Razglednik, ki po moje ni ravno pogosto obiskan. Kratka tura, ki pa ni od muh.

Osamljena gora, ki ponuja čudovit razgled, je dobro vidna že, ko se peljemo proti Nevejskemu sedlu, ki je bilo nekoč znano pod slovenskim imenom V Žlebeh. V Jezersko dolino pada s prepadno steno, na smučišče gleda mestoma previsna stena, v kateri so številne plezalne smeri. Za najboljše, seveda! Z markirano potjo se na sedlu Bela peč dotika kaninske mulatjere, ki nas popelje pod severno ostenje Kaninskega pogorja.

Ker je gora resnično hišna gora koče Gilberti, tokrat nanjo ne bomo šli z gondolo, ampak si bomo Belo peč prislužili z vzponom s sedla.

Do koče Gilberti nas čaka sedemsto metrov višinske razlike in možnosti, da višino premagamo, sta dve: ali se lotimo vzpona po smučišču, ki se mestoma povsem približa vzhodnim stenam Bele peči; druga možnost pa je, da s parkirišča na Nevejskem sedlu krenemo proti zahodu po lepo speljani mulatjeri, ki pelje vse do sedla Prevala, nato pa pod Pobičem/Monte Poviz (1978 m) zavijemo desno proti koči Gilberti po skoraj vodoravni poti; le da gre »okol' riti v varžet«.

Od koče Gilberti izgubimo nekaj višine in dosežemo manjšo dolinico, kjer nadaljujemo proti zahodu, naravnost na sedlo Bela peč. Pot poteka med kaninskim grebenom in goro Bela peč. Vzpon na sedlo je v spodnjem delu dokaj zložen, nato pa se začne strmo vzpenjati do ostankov stare vojaške kasarne ali utrdbe na sedlu.

S sedla nadaljujemo desno proti severu. Napis na kamnu Bila nas opomni, da smo na pravi poti. Sledi krajši, a strm vzpon po kruš­ljivem, skrotastem terenu, ki nas pripelje na zahodno stran grebena. Pot, ki se je lotevamo, ni varovana, z izjemo dveh metrov napete stare plezalne vrvi na zahodni strani gore. Prečimo pobočje v strmem vzponu, mestoma malce poplezamo, uporaba rok je nujna. Višino pridobivamo med visokimi travami in čez lažje skalne skoke. Pot začne zavijati desno, proti vzhodu, strmo navzgor. Ko dosežemo greben, se pot še enkrat strmo vzpne. Gremo mimo ogromne skale s spominsko ploščo in v nekaj korakih dosežemo razgledni vrh, ki ga označuje, tipično za gore v Italiji, kip Marije.

Kot že rečeno, je Bela peč odličen razglednik; na jugu od vzhoda proti zahodu poteka hrbtenica kaninskih gora; od Visoke Bavhe, Visoke Črnelske špice, prek Lope, Prestreljenika do Visokega Kanina in Vrha Krnice. Dlje na vzhod je Vrh Grubje in greben Žrdi. Daleč zadaj so Karnijske Alpe. Ko pogledam proti severu, pa nam zaigra srce: planina Pecol, nad katero se dvigajo Strma peč, Montaž, Špik nad Plazom, Špik nad Cjanerico, Špik Hude police, Špik nad Nosom itd.

Naj opozorim, da je pot mestoma precej izpostavljena, zato je potrebna velika previdnost, manj izkušeni, s strahom pred višino in prepadom, naj se gore ne lotevajo.

Sestopimo po poti vzpona. Previdno, kajti pot je strma in po dežju tudi zelo nevarna za zdrs.

S sedla Bela peč sestopimo do koče Gilberti, od tam pa po eni od poti nazaj v dolino; najbolje, da po drugi, kot smo šli gor, da zašpilimo klobaso.

Nadmorska višina: 2146 m
Višinska razlika: 1000 m
Trajanje: 4 ure
Zahtevnost: 4 zvezdice