Vodnik po Aleji znamenitih Ločanov
Oktobrski Blaznikov večer Muzejskega društva iz Škofje Loke je bil tokrat posvečen Aleji znamenitih Ločanov, o čemer je vaša novinarka izčrpno pisala v GG 22. 10. 2013. Res smo lahko zadovoljni, da smo pričakali vodnik po aleji. Brošuro sta pripravila Aleksander Igličar in Alojzij Pavel Florjančič, ki ima največ zaslug za umestitev aleje v mestni prostor. Metod Frlic kot avtor vseh devetih kipov je v svojem značilnem tonu opisal, kako so nastajali in katere materiale je izbiral. K orisu njegovega kiparskega opusa se je podpisala kustosinja Barbara Sterle Vurnik.
Od leta 2000 do danes je bilo izbranih devet znamenitih Ločanov, ki zdaj krasijo Alejo. Tako kot v svojem prispevku piše Alojzij Pavel Florjančič, je bil in je še izbor ena najtežjih nalog. Že daljnega leta 1973 je dr. Roman Savnik v Loških razgledih objavil članek Pomembni Ločani in njih bližnji sosedi, v katerem navaja 20 duhovnikov, 18 likovnih umetnikov, 18 naravoslovcev, 13 humanistov, 8 upornikov iz različnih obdobij, po 7 pravnikov, pisateljev in pesnikov ter zdravnikov in 4 igralce ter pevce. Vsega skupaj 112 pomembnežev. Med njimi, zanimivo, ni Iveta Šubica niti zdravnika Viktorja Kocijančiča, ki sta že med izbranci. Čeprav je dr. Savnik pisal v »svinčenih časih«, sta na njegovem seznamu škof Andrej Karlin, ki je v Vodniku malce neokusno, na navijaški način predstavljen poleg preostalih devetih znamenitih Ločanov, in dr. Tine Debeljak, za katerega Alojzij Pavel Florjančič pravi, da so imeli precej težav, preden jim je uspelo prepričati takratne občinske svetnike. Muzejsko društvo je leta 1999 izbor skrčilo na 76 Ločanov in okoličanov.
Težko razumem gospoda Florjančiča, ki je večji del svojega prispevka namenil škofu Karlinu, obema že izbranima zaslužnima Ločanoma, zdravniku Viktorju Kocijančiču in dr. Jožetu Rantu, pa poklonil le nekaj vrstic. Sploh je zelo nezadovoljen, ker še noben cerkveni dostojanstvenik ni uvrščen med znamenite Ločane, ko smo vendar imeli freisinške škofe, v imenu mesta je »škofja« Loka, zatrjuje. Gre celo tako daleč, da med možne kandidate omenja Andreja Glavana (bil je moj kolega na kemiji), zdaj vršilca dolžnosti ljubljanskega nadškofa, ki »z nerazumljivim delovanjem zlih sil« pojasnjuje finančna hazardiranja in zlom mariborske nadškofije, namesto da bi pomagal ogoljufanim vernikom, ki so svoje certifikate vložili v zvonove. Verjetno ne bi bilo nobenih nasprotovanj, če bi bil predlagan kapucin oče Romuald, Lovrenc Marušič, ki je Loki posvetil Škofjeloški pasijon, prvo gledališko delo v slovenskem jeziku. Ob tem bi samo še dodal, da bi lahko bilo novodobno izvajanje pasijona manj potratno, bolj skromno. V stilu papeža Frančiška.
Nikakor ne morem prezreti izraza »najmarkantnejši talec« za ustreljenega zdravnika Viktorja Kocijančiča. Vsaj do nedolžnih žrtev bi človek od intelektualca pričakoval več pietete. Gospod Florjančič piše v maniri, kot da le občinska stran uporablja politične instrumente. Dva primera: »člani odbora za družbene dejavnosti, nezavedni talci politike ...« in »eden od zaresnih svetnikov je na občinski seji izjavil ...«. Sam pa je v Loko pripeljal ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodeta, da je blagoslovil kip dr. Tineta Debeljaka, kar ni nič napačno. Ampak zakaj ni nadškofa zaprosil, da bi blagoslovil vsaj še kipa obeh preostalih dveh Podnuncev, geografa Franceta Planina in zgodovinarja dr. Pavla Blaznika, ki sta bila postavljena v približno istem obdobju. Res škoda, da je s takim pisanjem težko pričakovani, lepo zamišljeni Vodnik izgubil kar nekaj sijaja.
Matjaž Hafner, Škofja Loka



Zgornja Gorenjska
Kranjska Gora
Jesenice
Žirovnica
Radovljica
Bled
Gorje
Bohinj
Osrednja Gorenjska
Tržič
Naklo
Kranj
Preddvor
Jezersko
Šenčur
Cerklje na Gorenjskem
Južna Gorenjska
Železniki
Žiri
Gorenja vas-Poljane
Škofja Loka
Medvode
Vodice
Vzhodna Gorenjska
Komenda
Kamnik
Mengeš
Trzin
Domžale
Moravče
Lukovica
Karavanke
