Čakajoč na večno življenje

Krščanstvo, ki nas uči, da je smrt le stanje na poti iz zemeljskega v večno življenje, je v srednjem veku tudi na naših tleh močno spremenilo kulturo smrti in pokopa, ki je obstajala dotlej. Na nekoliko posodobljen način se te kulture držimo še dandanes.

Sredi življenja nas obdaja smrt, je zapisano v neki srednjeveški pesmi. Smrt je namreč biološko dejstvo, s katerim se ljudje srečujemo, odkar se zavedamo samih sebe. Je del življenja, zato s pokojniki ravnamo spoštljivo in jih pokopavamo na zato posvečenem mestu. V dneh pred dnevom spomina na mrtve so v Gorenjskem muzeju pripravili muzejski večer posvečen materialni kulturi krščanske smrti in pokopa v srednjem in zgodnjem novem veku. Predavateljica dr. Katarina Predovnik, izredna profesorica na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, se je pri proučevanju te tematike naslanjala na arheologijo, ki je svoja spoznanja o preteklosti v veliki meri osnovala prav na raziskovanju grobov, torej načina pokopa, ostankov pogrebnih in spominskih obredov, predmetov, ki so pokojne spremljali v onostranstvo, in človeških posmrtnih ostankov. »Pri proučevanju grobov na najbolj neposreden način vstopamo v intimen stik s posameznikom. Zato obstajajo etične dileme, ali je izkopavanje grobov v raziskovalne namene dopustno. Pojavljajo se vprašanja, kaj storiti s posmrtnimi ostanki po opravljenih raziskavah in kakšen je način primerne predstavitve grobov v muzejskih postavitvah, na katera pa jasnih odgovorov še ni,« je uvodoma povedala Predovnikova.

Že v predkrščanskih kulturah so strogo ločevali svet mrtvih od sveta živih, saj so prostorsko ločevali pokopališča od bivališč (nekropola – mesto mrtvih). Zaradi temeljev nauka o božji resnici krščanstvo prinese drug pogled na smrt in s tem tudi drugačen odnos do pokojnikov. »Gre za nekakšno »ukročeno smrt«, saj je božji sin, ko je vstal od mrtvih, smrt premagal. Za verujoče je smrt tako le prehod iz tuzemskega v večno življenje,« razloži Predovnikova in nadaljuje: »Tudi telesa bodo prenesena v večno življenje, zato mora biti posmrtnim ostankom zagotovljena nekakšna celovitost. Telo torej ni kremirano, ampak je pokopano v celoti.« V 12. stoletju se je oblikoval nov koncept vic. Ljudje so umirali, večnega življenja pa še ni bilo, zato se je pojavilo vprašanje, kaj se iz generacijo v generacijo dogaja z mrtvimi v vmesnem času med smrtjo in večnim življenjem. Tako se pojavijo vice kot neka čakalnica, v kateri duše ne le čakajo na ponovno združenje s telesi, ampak je to tudi prostor očiščenja. Med čakanjem se duše očiščujejo vseh grehov, ki so jih storili v zemeljskem življenju. »Pomoč dušam k čim prejšnjem očiščenju in odhodu v večno življenje je molitev. Zato je postalo priljubljeno svojce pokopavati v samostanih pri redovnikih,« nadaljuje dr. Katarina Predovnik, ki je spregovorila tudi o obredju, ki v krščanstvu pritiče ob umiranju. Primerno je, da se umrli pred smrtjo spove in poslovi od svojcev. »Dobra smrt« je v krogu družine s potrebno predhodno pripravo z vsemi rituali, ki jih zahteva prehod. Pri tem je nujno primerno ravnanje s pokojnim, ko gre za oblačila, mrtvaški prt … Med smrtjo in pokopom naj bi minilo vsaj tri dni, da ne bi koga pokopali živega. V tem času potekajo spremljajoči obredi.

»Drugače od antičnega sveta sta občestvi živih in mrtvih v krščanstvu celoviti. Pokopališča so se začela urejati znotraj naselij, običajno ob cerkvah. Pokopališče je prostorsko organizirano, pokojnik leži na hrbtu v smeri z zahoda, kjer ima glavo, proti vzhodu. Sklenjene roke v naročju so pri umrlem recimo postale pogoste šele v novem veku po 16. stoletju. Pokopavanje ob cerkvah se je pojavilo v zgodnjem srednjem veku,« o prostoru, namenjenemu mrtvim, pove predavateljica. Pri tem so župne cerkve imele izključno pravico do pokopavanja (cemeteria ecclesiae). Kasneje se je razširila tudi navada pokopavanja znotraj cerkva (intra ecclesiae), posebej pri bogatejših umrlih v mestih.

Prostor ob cerkvi je posvečen in fizično od okolice zamejen na primer z zidom, kar označuje mejo med svetim in profanim. »Na pokopališčih v srednjem veku je vladala nekakšna hierarhična topografija. Pomembna je bila bližina oltarja, prek katerega vodi pot v večno življenje. Odrešenik vas bo teže spregledal, če ste bližje oltarju. Pojavljati se začnejo tudi stranski oltarji. Tudi mesta pod napušči, kjer je s cerkvene streha kapljala voda na grobove, so bila med bolj želenimi mesti.« Nekrščeni, prestopniki, morilci, samomorlici so v stanju smrtnega greha in niso smeli bili pokopani znotraj posvečenega prostora. Prostor zanje je bil običajno za zunanjim delom zidu, na neposvečeni zemlji. Kasneje se je zaradi bivalnih potreb prostor okrog cerkev začel ožiti, zato so občasno pokopališča spraznili, prekopali in označili na novo. Vsako pokopališče je imelo križ, večno luč in kostnico. V novem veku se je ceremonial v zvezi s smrtjo razvijal naprej, ko se je pokojnikovo truplo začelo postavljati na ogled.

»Obredje, povezano z obhajanjem spomina na mrtve, je povezano z urejanjem grobov in postavljanjem nagrobnih znamenj. Ta so se skozi čas zelo spreminjala, v srednjem veku so bili zelo preprosti leseni križi ali pa kamen, ki je označeval mesto glave pokojnika, ob koncu srednjega veka pa se je razvila praksa, da so nagrobna znamenja vzidavali v stene …,« dr. Predovnikova predavanje približuje današnjemu času. Način označevanja grobov nam danes ponuja novo izkušnjo. Navkljub naukom, da smo pred smrtjo vsi enaki, pa smrt kot kulturno družbeno dejstvo pomeni, da se socialne in kulturne razlike iz življenja nadaljujejo tudi v smrti. Smrt ni bila nikoli enaka in enotna za vse. Še vedno je tako, kar je posebej v teh dneh vidno tudi na pokopališčih.