V sodstvu je vse manj malodušja

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. oktober 2013 / 13:33

Predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša te dni obiskuje sodna okrožja in sodnike spodbuja k dodatnemu zmanjševanju števila nerešenih zadev. Ob obisku gorenjskih sodnikov smo ga povabili na pogovor o trenutnih razmerah v slovenskem sodstvu, ki med drugim tarna zaradi pomanjkanja denarja.

Ob krčenju proračuna za sodstvo za 2013 ste izrazili bojazen, da bo to lahko negativno vplivalo na delo sodišč, a se je v prvi polovici leta število nerešenih zadev še dodatno znižalo. Kako si to razlagate?

»Nobenega podatka ne moremo ocenjevati samega zase. Dejstvo je, da ne more biti nezanemarljivo, če iz sistema odide 250 ljudi. Korektno je povedati, da se je letos nekoliko znižal pripad zadev. Predvsem okrožna sodišča, kjer so bile v prejšnjih letih težave, so rešila dva odstotka več pomembnih zadev. Deloma to kaže pripisati uvedbi novih poslovnih procesov, kot je triaža, torej da vse zadeve, ki jih je moč rešiti brez sodnika, triažne skupine zaključijo že v najzgodnejši fazi. Deloma je k temu prispeval tudi institut priznanja krivde v kazenskem postopku. Precejšen del kazenskih zadev se sedaj konča na ta način, sodnikom pa to omogoča, da se posvetijo drugim zadevam ter izobraževanju.«

Nezadovoljni ste tudi zaradi dodatnega krčenja sredstev v proračunih za prihodnji leti. Vladi ste zato poslali alternativni predlog proračuna, v katerem zahtevate dodatna sredstva. Če ne boste uslišani, kje se bo najbolj poznal primanjkljaj denarja?

»Od leta 2010 se je proračun za sodstvo znižal za več kot petnajst odstotkov – od 177 milijonov evrov realizacije imamo za 2014 predvidenih 149 milijonov evrov. Seveda se zavedamo stanja v državi, zato je naš predlog popolnoma minimalističen. Da ne bo nesporazuma: fiksen del proračuna, ki je tudi največji, je namenjen plačam, drugi del pa se nanaša na stroške postopkov oziroma na materialne stroške in pri tem delu smo predlagali alternativni proračun. Tu velja zakonitost: več se rešuje, več je stroškov. Ob tem sodnike opozarjamo, da je treba upoštevati tudi ekonomski vidik postopkov, toda nikoli na škodo poštenosti postopka in zagotavljanja pravic strankam. Kot veste, smo se državljanom zavezali, da bomo dosegli določene rezultate, in če hočemo biti odgovorni, moramo tudi zahtevati sredstva, s katerimi te cilje lahko udejanimo ali pa se jim bistveno približamo. Presodili smo, da sredstva v predlaganem proračunu za to ne zadoščajo. Če potrebnih sredstev ne bomo dobili, se bomo sicer trudili storiti vse, da cilje dosežemo, a želimo, da tudi izvršilna in zakonodajna veja oblasti prevzameta svoj del odgovornosti, če nam samo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ne bi uspelo.«

Manj denarja in zaposlenih, hkrati pa več rešenih sodnih zadev: sliši se kot recept za več sodniških napak in slabih sodb …

»Kjer se dela, je vgrajena tudi statistična možnost napake. Za vrhovno sodišče je ključno, da v sistemu ponudimo rešitve, ki bodo verjetnost napak čim bolj zmanjšale. Težko pa se strinjam, da je sedaj več napak, ker se več dela. Dejstvo je, da smo izboljšali poslovne procese, želimo tudi zmanjšati število sodnikov, ki naj bi jih bilo v Sloveniji na sto tisoč prebivalcev največ v Evropi; od 1095 sodnikov pred tremi leti smo tako že prišli na okoli 970. Seveda pa namesto sodnikov zaposlujemo strokovno osebje, na katerega se lahko prenese številna opravila, ki so jih sedaj delali sodniki.«

V preteklosti je bilo problematično dolgotrajno reševanje kazenskih zadev …

»Ocenjujemo, da je na kazenskem področju v zad­njem času prišlo do velikega napredka. Nenazadnje je sodstvo rešilo številne zahtevne zadeve, vsaj na prvi stopnji. Nekatere pa so prišle tudi do pravnomočne sodbe. Naša ključna usmeritev je, da se čas, odkar zadeva pride na sodišče, skrajša, potem pa naj se ji posveti toliko časa, kot je potrebno za zagotovitev poštenega sojenja. Ravno zato smo lani sprejeli t. i. K projekt in določili časovne standarde; v pomembnih zadevah specializiranega oddelka mora biti predobravnavni narok razpisan v 45 dneh, v roku šestih mesecev po pravnomočnosti obtožnice pa razsojeno na prvi stopnji. Kolikor mi je znano, zadeve tako tudi potekajo. Določene težave sicer ostajajo, ker so v prejšnjih letih zadeve obstale v preiskavi, zato je treba tudi temu področju posvetiti pozornost in poskrbeti za kadrovske okrepitve.«

Sodni zaostanki se zadnja leta znižujejo. Zakaj je kar naenkrat to izvedljivo, prej pa dvajset let ne? Zakaj je sodstvo sploh dopustilo tak­šno situacijo?

»V zadnjih letih na sodstvo gledamo kot sistem in ga tako tudi vodimo. Diagnosticirali smo najbolj ranljiva področja, problematiko pa rešujemo na ravni celotnega sodstva. Tako smo, recimo, zaznali zastoje pri kazenskih zadevah in težave v gospodarskih pravdah, ki se škodljivo reflektirajo tudi v delovanje gospodarstva. Tudi stečajni postopki so potekali prepočasi, sedaj pa se vse bolj kaže zelo pereč problem izvršbe, ki ga bo zelo težko rešiti, dokler se ne spremeni zakonodaja, ki bo primerljiva zakonodajam v sorodnih evropskih državah, kot sta Avstrija in Nemčija. S tem, ko na sistem gledamo kot celoto, ko skušamo izenačiti obremenitve in poskušamo doseči podobne pričakovane čase reševanja zadev, se zadeve že bistveno spreminjajo. Zakaj je bilo prej drugače, ne vem. Morebiti tudi zato, ker je prevladovala teza, da je vsako sodišče svet zase.«

Že pred časom ste dejali, da bi se morali sodniki bolj posvetiti vsebinskemu odločanju. Je bil to poziv k večji samozavesti?

»Izpostavili ste dve pomembni vprašanji. Glede vsebinskega odločanja ni bila težava le pri nas, ampak tudi v drugih državah, ki so prehodile podobno pot, da je bil formalističen način odločanja značilnost postopkov. Sodnika vidim kot nekoga, ki mora kakovostno rešiti spise in ki naj dela toliko, kolikor kakovostno zmore. Pri tem naj mu normativ ne bo ključno vodilo. Drugi del vprašanja glede samozavesti, avtonomije sodnikov pa je ključen, saj je sodnik odgovoren nosilec sodne oblasti in se mora tako tudi vesti. Če bo tako oprav­ljal svoje delo, bo sicer obstajala tudi večja možnost, da bi utegnil biti tarča kritik. Samo samozavestni sodniki, ki znajo nevtralizirati vse vplive okolja in razsoditi izključno na podlagi dejstev in prava ne glede na pričakovanja javnosti, predvsem politične, so lahko dobri sodniki. To ves čas izpostavljamo in mislim, da se odnos sodnikov do opravljanja njihovega poklica spreminja na bolje. V sodstvu je tudi vse manj malodušja. Če se ozrete nekoliko nazaj, so bili sodniki precej stigmatizirani, o njih se je govorilo slabšalno, ustvarjala se je slika o nesposobnih sodnikih in superiornih odvetnikih, kar je daleč od resnice. Imamo izjemno sposobne sodnike, nekaj povprečnih in tudi nekaj podpovprečnih, kot vsako okolje. Želimo pa doseči, da bo v sodstvu čim več sposobnih sodnikov.«

Kako na delo sodnikov vplivajo javne polemike zaradi sodb v najbolj odmevnih zadevah?

»Večkrat sem že dejal, da sodniki ne živimo izolirani od okolja in da je utemeljena kritika dobrodošla, ker nam postavi ogledalo. Javnost postaja vse bolj občut­ljiva, delo sodstva je vse bolj transparentno, zato je treba pričakovati, da se bo diskurz v tej smeri še naprej razvijal. V tem ne vidim nobenih težav.«

Kako gledate na letošnjo sodno reformo, ki naj bi prispevala k večji samostojnosti sodstva in hkrati omogočila večji nadzor nad njim?

»S prenosom raznih pristojnosti, predvsem administrativnih na vrhovno sodišče, se naša samostojnost ni posebej povečala. Soditi o tem, kakšni bodo rezultati uvedbe inšpekcijske službe, je še prezgodaj, ker naj bi začela delovati v začetku naslednjega leta. Stališče sodstva glede omenjenih sprememb je še vedno odklonilno. Bile so nepotrebne, saj je že prejšnja ureditev izvršilni veji oblasti omogočala zadostno kontrolo nad sodno vejo oblasti. Če bo prišlo do poskusov nedovoljenega vpletanja izvršilne veje v sodno, bomo na to opozorili in storili vse, da to preprečimo.«

Ali je trajni mandat sodnikov še vedno ogrožen?

»Trajni mandat je vrednota, brez njega ni neodvisnosti sodnikov. Ne vem, kdo bi si želel sodnikov, ki bi vsakič trepetali pred novo izvolitvijo in temu prilagajali svoje sojenje. Neodvisnost pa ne pomeni, da se lahko obnašaš neodgovorno. Mislim, da smo tudi tu v zadnjem času naredili kar precejšen premik. Kar nekaj naših kolegov je odšlo zaradi negativnih ocen, nekateri pa tudi potem, ko so bile zoper njih vložene pobude za uvedbo disciplinskih postopkov. Gre za siamska dvojčka – neodvisnost in odgovornost.«