Najprej nekaj o družini (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 17. oktober 2013 / 22:00

»Prihajajo težki časi in se mi zdi, da bi se ljudje morali zato strezniti in se tudi malo drugače obnašati. V hiši mojih prednikov, v kateri je nekoč, še po drugi svetovni vojni, živelo petnajst ljudi, je zadnja leta bivala le teta, mamina neporočena sestra. Pa bi lahko hišo preuredili v več stanovanj in ne bi pozidali najlepšega travnika niti bližnje njive. Slovenci smo res čudni: srce poklanjamo zidovom, ne sočloveku,« začenja svojo zgodbo Izidor.

Ko je raziskoval svoje korenine, je naletel na podatke, da so se njegovi predniki že leta 1623 priselili z Bavarskega. Prapra…ded je bil vojak oziroma oproda, ki je sodil v spremstvo freisinških škofov. Ti so Nemcem dovoljevali, da so se že v 14. stoletju naseljevali v okolici Škofje Loke, v zgornji Selški dolini ter nad Baško grapo.

Njihov rod je doživljal vzpone in padce, saj so bila leta, ko se je zdelo, da bo domače, hišno ime povsem izginilo. Predniki so se malo preveč ženili med seboj – s sebi enakimi, zato se je dogajalo, da so se včasih rojevali le mrtvorojeni otroci ali pa so bili slaboumni. Konec 18. stoletja, ko so se že malo otresli nemške večvrednosti, je pogosteje prihajalo tudi do porok z avtohtonimi domačinkami in domačini. Takrat je rod pričel vsestransko cveteti, rojevale so se tudi umetniške duše, duhovniki, posamezniki – sicer neizobraženi – a z zdravo kmečko pametjo.

»Ded je bil eden takšnih. Pisal je tudi dnevnik, v katerem je bil sicer zelo redkobeseden, a nekatere stvari, zlasti družinske, pa se je iz njega že da razpoznati. Ko je bil še otrok, so imeli na stanovanju in hrani vaškega učitelja. V zameno za oboje je poučeval domače otroke branja in pisanja, in to ob večerih, ob leščerbi. Njihov oče, ki je bil zelo skopuški, je tako lahko otroke čez dan izkoriščal za kmečka dela, zvečer, ko so bili na smrt utrujeni, so pa bili na voljo učitelju. Kljub vsemu so otroci vsrkali vase nemalo znanja, saj so bili odprte glave in so se zlahka učili. Navada pa je bila, da je najstarejši sin prevzel kmetijo, ena od sester pa je morala ostati doma, neporočena, da je pazila na otroke, kuhala za družino in za posle. Takšna kazen je doletela teto Malči. V mladosti je bila zelo brhko dekle, če fotografije ne lažejo, je bila celo prava lepotica. Zelo lepo je pela in njen glas se je med mašo razlegal po cerkvi podobno, kot če bi prepevali angeli. Veliko fantov je bilo zaljubljenih vanjo, snubci so prihajali od blizu in daleč. Žal so že na pragu naleteli na neizprosnega očeta, ki je svoji ljubljenki namenil drugačno vlogo. Mama mi je pravila, da je njena sestra že kot petnajstletno dekletce podarilo srce nekemu Ožbeju, ki je bil sicer gruntarski sin, v cerkvi pa je igral orgle. Na skrivaj sta se sestajala na koru, dokler ju ni zalotil župnik in naredil kravala. Kaj se je zgodilo z Ožbejem, mi ni znano, vem pa, da so poslej držali Malči zelo na kratko. Kamor je šla, je morala vzeti s seboj mlajšo sestro, mojo mamo, pogosto pa jo je spremljal tudi oče. Blazen strah pred morebitno zanositvijo je bil tako močan, da so, kot kaže, tisti, ki so kaj dali nase, naredili vse, da so hčerke obvarovali tega zla. Doma so Malči zapirali v kamro, pogosto je bila tudi tepena, niso ji dovoljevali, da bi se lepo oblačila. Potem je prišla vojna, njen Ožbej je kot nemški vojak padel nekje v Franciji. V dedovem zvezku sem našel pismo o tem tragičnem dogodku, o katerem je nekdo – imena nisem mogel razvozlati – pisal teti Malči. A pisanje, očitno, ni prišlo v prave roke. Ali pač? Ded je za tisti dan v koledar zabeležil, da je zlo odstranjeno. Si morete misliti, kako nečloveški je bil? Kljub vsemu pa ga razumem, saj je lahko le s trdno voljo in neizprosnimi zahtevami do družine vodil tako veliko posestvo. Je pa smrt ljubljene osebe teto zelo spremenila, postala je ubogljiva, upognjena, zlomljena. Da je bilo tako, sklepam iz nekega drugega zapisa, že ob koncu vojne, 15. novembra 1944, ko je ded zabeležil, da se 'Malči sicer bolj malo smeji, a zato toliko več dela in je vsesplošno koristna'. Po drugi svetovni vojni so se naši družini dogajale hude reči. Po posestvu, ki se je neokrnjeno stoletja prenašalo iz roda v rod, so planili novodobni gospodarji, ga razkosali in skoraj uničili. Na kolena so spravili tudi mojega deda, ki mu je ob nerazumnem plenjenju, kateremu je bil priča, počilo srce. Leta 1952, spomladi, ga je kap. Naslednik kmetije Gustl je naredil vse, kar je v človeških močeh, da si je priboril nazaj vsaj tiste travnike in njive, ki so mejili na domačijo. Imel je pet otrok, žal, ni bilo misliti, da bi kdo od njih ostal doma. Odšli so s trebuhom za kruhom, se zaposlili, a vseh pet se je potem ob delu izobraževalo, dva sta segla tudi po doktorskih nazivih,« pripoveduje Izidor, njegova družinska zgodba pa je bila prav zaradi številnih fotografij, ki jih je jemal iz lesene skrinjice, še toliko bolj živa in zanimiva.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se oblastniki, kratke pameti, kot so bili, izmislili, da bi bilo treba pospešiti zidavo blokov in hiš. Prišli so k Gustlnu in mu rekli, da bodo za prgišče novcev odkupili bližnji travnik in na njem sezidali dva delavska bloka.

»Stricu se je zameglilo pred očmi in že kot otrok sem slišal govorice, da bi prišleka, če bi imel kje v bližini puško, zagotovo ustrelil. Na srečo je eden njegovih sinov že doštudiral in med njegovimi prijatelji je bil tudi nekdo, ki je bil blizu takratni slovenski politiki. Po vezah in poznanstvih je dosegel, da je travnik sicer ostal zazidljiv, le da so po zadnjih, spremenjenih direktivah na njem lahko zidali kar domači. Tako se je družinska hiša počasi praznila, leta 1969 sta se v svoj novozgrajeni dom preselila tudi oče in mama. Stric Gustl je vedno bolj lezel vase, medtem mu je za hudo boleznijo umrla še žena, postajal je zagrenjen in siten. S sestro Malči, ki je ostajala z njim, sta se prepirala od jutra do večera. Bratje in sestre so jima veliko pomagali pri kmetovanju. Z leti so se pritiski na kmete mičkeno unesli, stric je vzel v najem kar nekaj sveta, kupil si je nov traktor, zgradil hlev, popravil kozolec. Vedno pogosteje ga je bilo slišati, da bo že nekako, da ni tako slabo, kot se je sprva zdelo. Nikoli v življenju ni bil na dopustu, mislim, da Ljubljane ni videl od blizu, edina pot, ki jo je poznal, je bila do cerkve, trgovine in nazaj. Njegovo srce je bilo le za kmetovanje, za zemljo. Spominjam se, da je vsak pogovor preusmeril na pridelek, pa na to, kaj bi bilo še treba postoriti na njivi ali v gozdu. Kot otrok se je veselil trenutka, ko je kupil televizor. Zdelo se mu je, da je ves svet potrkal na njegova vrata, da mu poslej ni več treba iti nikamor. Za vsakega vnuka, ki se mu je rodil, je posadil drevo. Pojma nimate, kakšno veselje je bilo, ko so prihajali na obiske in skozi vse leto opazovali, kako njihova jablana cveti, dela plodove! Mi, ki smo živeli v soseščini, žal te sreče, da bi imeli svoja drevesa, nismo imeli, saj so bile parcele, na katerih so strici in tete postavili hiše, majhne, merile so komaj kakšnih sedemsto kvadratnih metrov. Nekega lepega dne si je kupil moped. Dejal je, da ne gre drugače, ker ga bolijo noge. A je veselje ob novi pridobitvi trajalo le kratek čas. Na poledeneli cesti ga je zaneslo v bližnje drevo in ker takrat čelade niso bile obvezne, je bil na mestu mrtev. Teta Malči pa je v ogromni hiši čez noč ostala sama.«

(Konec prihodnjič)