Petdeset let nazaj (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 14. oktober 2013 / 13:11

»Učiteljica Marija si je kljub temu vzela čas zame, po pouku sva kar nekaj ur neuspešno vadili, vendar ni in ni šlo. V sedmem razredu smo se neprostovoljno srečali s podaljšanim bivanjem v šoli. Enega od sošolcev je pri bežanju skozi okno iz zaklenjenega razreda s pomočjo ravbarskih lojtr zasačil razrednik. Kaznovani smo bili pa vsi.«

»Pa še eno navado je imel takratni razrednik,« pove Ana, »ko je opazil, da kdo v razredu klepeta, so na klop prileteli ključi, kdaj tudi v glavo. V višjih razredih nas je učil telovadbo in petje, in ko se danes oziram nazaj, vem, da njegovo znanje ni presegalo nivoja razrednega pouka. Neznanje je uspešno prikrival s strogostjo in kaznimi, ki so bile takrat na razpolago.«

V prvih treh razredih, mogoče še kakšno leto več, so učenci pisali s peresniki, v klopeh so bile posebne luknje, v katerih so tičali črnilniki. Vanje je iz velike steklenice učitelj točil črnilo. Do četrtega razreda so marljivo trenirali lepopisje. Tudi o sedežnemu redu v razredu je tja do konca petega razreda odločal razrednik, fantje so obvezno sedeli pri dekletih, le zadnja tri leta so si mesta v klopeh izbirali sami. Kadar niso pisali, računali ali risali, so morali za pravilno držo imeti roke na hrbtu. V četrtem razredu so se prvič srečali z učiteljem za tehnični pouk, ki je bil do konca šestega razreda prava nočna mora za učence. Izdelava cepičev in učenje tehnike cepljenja sadnega drevja pri tehničnemu pouku je prineslo zaradi dodatnega vlivanja znanja v glave marsikatero neprostovoljno podaljšano bivanje do večernih ur. Pogosto je trde buče rešila najhujše lakote šolska kuharica, ki je vsakemu prinesla kos kruha.

Ana se spominja: »Še huje je bilo doma, kjer so nas čakali zaskrbljeni starši. Spominjam se, bil je ravno veliki teden, v domači cerkvi so bili obredi, katerih ne bi smeli zamuditi, pa smo jih. Učitelja tehničnega pouka smo prav sovražili, res! Ko smo zadnji šolski dan izvedeli, da odhaja, smo skoraj vsi učenci šolske zvezke njegovega predmeta raztrgali na koščke. Kazen je, seveda, sledila. Dobili smo ukor in vedenje štiri. Najtežje je bilo doma razložiti, zakaj. Ko se danes spominjam tistih dni, se zavedam, da je – bolj kot mi – pomoč potreboval učitelj, ki ni zmogel koraka iz svoje zagrenjenosti in prizadetosti. Nas, otroke, je malo brigalo, če je bil invalid, očitno pa je svojo telesno invalidnost sam pri sebi prenašal tudi na odnos do sočloveka in na svoj značaj.«

Povsem drugačen je bil učitelj kemije, ki je Ano in sošolce znal navdušiti s poskusi. Verjetno še danes vsem njegovim učencem zveni v ušesih definicija fotosinteze in elektrolize vode in ga vidijo pred seboj v obveznem modrem puloverju in hlačah iz rebrastega žameta.

»Z ljubeznijo se spominjam tudi učitelja, ki nas je znal že v šestem razredu navdušiti nad lutkami in modelarstvom, bil je med pobudniki takrat zelo popularnega tekmovanja Pokaži, kaj znaš, organiziral je sajenje smrečic, cepljenje drv. Dramski krožek je pod njegovim mentorstvom zaživel, z več predstavami smo tudi gostovali po drugih osnovnih šolah.

Z nami je delil navdušenje nad fotografijo, bolj nemirnim med nami se je znal približati ter našo energijo usmeriti v radovednost in pridobivanje novega znanja ter izkušenj. Ne spominjam se več, kdaj je šola dobila sanke, le nekaj sošolcev je že imelo smuči, ki so jih iz mladih jesenovih dreves naredili sami ali s pomočjo staršev. Ko je zapadlo dovolj snega, smo se pri telovadbi sankali na bregu za šolo. V vasi je bila takrat manjša Bloudkova skakalnica, o kateri danes, žal, ni več sledu, nekaj sošolcev je bilo na njej kar uspešnih. Sošolec, ki je že nekaj let pokojen, je skočil skoraj štirideset metrov. Bili smo navdušeni, skok je bil rekord skakalnice in njegov oseben uspeh.«

V osmem razredu je bilo po sedmih letih dohitevanj in prehitevanj spet petindvajset učencev. Imeli so srečo z novim učiteljem za matematiko. Bil je navdušen tabornik, ob njegovi vedrini in sproščenosti je tudi matematika postala zanimiva in razumljiva.

»Na naši odročni šoli do takrat ni bilo v navadi, da bi osmi razredi odhajali na zaključne izlete. Ne vprašajte, kako smo bili navdušeni, ko nam je že omenjeni učitelj matematike obljubil celo petdnevni izlet! Denar smo z vso vnetostjo in požrtvovalnostjo zbirali s cepljenjem drv, sajenjem smrečic, gledališkimi predstavami dramskega krožka. Zraven smo se pridno učili, saj nam je bilo rečeno, da bo tisti, ki bo med letom lenaril, ostal doma. Bi sploh lahko bila kakšna hujša kazen? Nabrali smo več kot dovolj za avtobus in vlak do Reke, sprehod po sedemsto petdesetih stopnicah iz Sušaka na Trsat, nočno plovbo z ladjo do Splita, nekaj dni bivanja v dijaškem domu, kopanje v Bačvicah, obisk Meštrovićeve galerije in živalskega vrta na Marjanu, za vlak in avtobus do Plitviških jezer in enodnevni postanek, za vozovnice za nadaljevanje poti z vlakom preko Karlovca in Ljubljane do Logatca in za avtobus – do doma. Na izletu smo se zelo lepo obnašali, učitelj ni imel nobenega posebnega dela. Vse smo ga ubogali in pili njegove besede, saj je znal pripovedovati zgodbe o krajih, kjer smo se ustavljali.«

Že v osnovni šoli so vzklile tudi ljubezni. Nekatere so bile tako trdne in močne, da vztrajajo vse do današnjih dni.

»Imeli smo sošolca, ki je izhajal iz družine z desetimi otroki. Oče je rad pogledal v kozarec, mama pa je v popoldanskem času, ko je prišla s šihta, hodila še v žernado. Otroci so bili prepuščeni sami sebi, nikomur ni bilo mar, so lačni, žejni, so naredili naloge. V šolo je prihajal raztrgan, skuštran, bos, z enim samim zvezkom. Knjige mu je posodila knjižničarka. A je imel zelo lep nasmeh, tople oči in rad je pomagal. Na vsaki proslavi je zanosno recitiral pesmi, njegov glas pa je donel tja do zadnjih sedežev. Spominjam se, nekoč je stopil na oder s Kajuhovo pesmijo Samo en cvet, en češnjev cvet, dehteč in bel odlomi, moja draga. Vsi smo utihnili, bilo je naravnost ganljivo, ko je stegnil roki in si jih pritisnil na prsi. Sošolka, s katero sva sedeli skupaj, je planila v jok in zašepetala, da ga ima tako rada, da bi najraje umrla. A ni bila kdorsibodi. Njen oče je bil ravnatelj in je pozneje, ko je izvedel za hčerkino skrito ljubezen, naredil vse, da bi jo spravil k pameti. Na srečo mu ni uspelo. Še danes se imata rada in vsakič, ko se srečamo, sem vesela njune povezanosti in srčnosti.«

Šolske stavbe, v kateri je Ana nekoč trgala klopi, danes ni več. Preuredili so jo v stanovanja za učitelje, zatem jo je kupil neki obrtnik za delavnico, vendar mu je v prometni nesreči umrl sin, leto dni za njim pa se je smrtno ponesrečil tudi sam, ko je na travniku s traktorjem kosil travo. To pa je že druga zgodba.

(Konec)