Prešernu iztočil škaf vode iz trebuha
Znameniti kranjski in tržiški zdravnik Tomaž Pirc je bil ranocelnik, ki je operiral in zdravil vse mogoče. »Slovel je po ostrih izjavah, pa tudi sicer je bil zelo zanimiva osebnost,« pravi Jurij Kurillo, avtor razstave o znanem zdravniku.
V galeriji Atrij Občine Tržič so v četrtek odprli razstavo ob 200. obletnici rojstva znamenitega kranjskega in tržiškega zdravnika Tomaža Pirca. Zaradi svojega znanja, iznajdljivosti in odločnega značaja je bil znan in cenjen po vsej deželi Kranjski. »Čeprav ni imel univerzitetne izobrazbe, je bil zelo ugleden in napreden zdravnik in porodničar, vse si je skrbno zapisoval. Najbolj me je fascinirala njegova 'širina', pristop do ljudi. Slovel je po ostrih izjavah, ljudem je vse povedal v obraz, pa tudi sicer je bil zelo zanimiva osebnost,« o Tomažu Pircu pravi avtor razstave Jurij Kurillo, upokojeni zdravnik iz Kranja.
Z raziskovanjem življenja in dela slovitega rojaka se Kurillo ukvarja že več desetletij. Članke o njem je že objavljal v kranjskem zborniku, zdravniški reviji Isis in Proteusu, zanimivo gradivo pa je zdaj prvič na ogled tudi na obsežni razstavi. Prikazuje Pirčeve osebne predmete, med drugim diplomo iz leta 1836, različne dokumente, zdravniško prisego, sinovo spričevalo o cepljenju proti črnim kozam, stare kirurške in porodničarske inštrumente, zanimivi so spomini na zdravljenje Franceta Prešerna ...
Pirc se je rodil 29. oktobra 1813 v Kranju. Njegov oče je bil barvarski pomočnik, doma iz znane Pirčeve barvarne na Roženvenskem klancu v Kranju. Tomaž je odraščal na bližnjem Pungertu, kljub očetovi želji, da bi postal čevljar, pa je odšel v Ljubljano k brivcu Kosu, kjer je nabiral prve medicinske spretnosti, kot sta puščanje krvi in puljenje zob. »Potem je šel v ugledno mediko-kirurško šolo na ljubljanskem Liceju, ki je vzgajala kirurge oz. porodničarje. Leta 1836 je dobil diplomo ranocelnika in porodničarja. Ranocelnik danes zveni nekoliko slabšalno, vendar so bili to takrat patroni kirurgije. Zanimiva je tudi prisega, za tiste čase je bila zelo napredna glede varstva nosečnic in poroda,« ugotavlja Kurillo.
Zdravil tudi Prešerna in Josipino Turnograjsko
Pirc je do leta 1850 služboval v Kranju, nato pa ga je pot zanesla v Tržič, kjer je deloval tri desetletja – vse do smrti leta 1880. Zelo zgodaj je začel cepiti proti črnim kozam, ki so takrat na Kranjskem razsajale še v epidemijah. Cepivu je, predvideva Kurillo, zaupal, saj je Pirc s kravjimi kozami cepil tudi sina Karla, enega od svojih dvanajstih otrok, o čemer priča cepilno spričevalo iz leta 1873. »Čeprav je bil uradno ranocelnik, je bil pravzaprav kirurg, opravljal je različne operativne posege. Vendar so se ti kirurgi, včasih tudi na jezo zdravnikov – doktorjev medicine, ukvarjali tudi z internimi boleznimi. Tudi Pirc je zdravil vse mogoče, s svojim medicinskim znanjem je pomagal tudi prijatelju Francetu Prešernu, ki je imel uradnega zdravnika Antona Bežka. Pirc ga je večkrat punktiral, zapisal je, da je iztočil cel škaf vode iz njegovega trebuha. O spominih na Prešerna je pogosto pripovedoval profesorju Levcu, čigar lističe z zapiski hrani rokopisni oddelek NUK-a, fotokopije pa so tudi razstavljene,« je razložil sogovornik.
Sčasoma je Pirc postal tako slaven, da so ga vabili tudi med gorenjsko gospodo, ki ga je v svojih graščinah zadržala tudi po ves teden. Med drugim je hodil tudi v Grad Turn v Preddvoru, h prijatelju Janezu Urbančiču, očetu prve slovenske literatke Josipine Turnograjske. »Ta v svojih spominih piše, da je bila bolna in da jo je obiskal Pirc. Tam je srečal tudi Primičevo Julijo, za katero je dejal: 'bila je zelo domišljava, čeprav nič lepa'. In še, da s Prešernom ni nikoli govorila, kar mu je zatrdil tudi on in da ga je imela za pijanca,« pove Kurillo. Pirca, njegovo lekarno in pripomočke v svojih zapisih omenja tudi F. S. Finžgar, ki je znanega zdravnika skupaj z mamo obiskal kot otrok.
Tržiški zdravnik je bil tako priljubljen, da so bile pred njegovo ordinacijo ob nedeljah in praznikih vrste. »Čeprav je bil na videz 'trd dohtar', je bil po svoje mehka duša. Bil je pošten in srčen človek, marsikaj je naredil zastonj. Bil je tudi zelo duhovit,« je še pojasnil Kurillo.