Nova kolaboracija

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 11. oktober 2013 / 10:29

V zadnjem času je zbudil veliko pozornosti film o Hannah Arendt (1906–1975), nemško-ameriški filozofinji judovskega rodu. Režirala ga je Margarethe von Trotta, v glavni vlogi pa nastopa Fassbinderjeva muza Barbara Sukowa. Arendtova se je leta 1961 v Jeruzalemu udeležila procesa proti Adolfu Eichmannu, vodji sistema nacističnih koncentracijskih taborišč. Pričakovala je, da bo na zatožni klopi sam hudič v človeški podobi, a bil je le ubog­ljivi birokrat (»Celo nahod je imel!«), ki je vestno izvrševal Hitlerjevo strategijo. Iz te zaznave je filozofinja razvila pojem banalnosti zla. V smislu: da večine zla na tem svetu ne povzročajo zločinci velikega formata, ampak »mali ljudje«, ki so ubogljivo v njihovi službi. Za ta pojav je uporabila tudi pojem kolaboracije. Za holokavst in druge velike zločine niso krivi le storilci, ampak tudi vsi tisti, ki pasivno stojijo ob strani in vse to le mirno ali preplašeno opazujejo. Tudi Judje sami kot žrtve. Proti zlu se je treba aktivno upreti. Kolaboracija, aktivna ali le pasivna, krepi totalitarizem. V ta kontekst lahko postavimo tudi poziciji slovenskih partizanov in domobrancev in si mislimo svoje.

Pojmovanje slovite filozofinje bi lahko uporabili tudi za razlago današnjih slovenskih razmer. Ko zdaj vsi v en glas obsojamo pojave finančne krize, korupcije, tajkunstva in drugega zla, pozabljamo, da vsega tega niso zagrešili le pokvarjeni politiki in pohlepni bančniki in tajkuni. »Mali« državljani smo bili tisti, ki smo izvolili poslance v več sklicev državnega zbora, v njih so bile izvoljene vlade. Vsi ti so sprejemali zakone, ki so omogočili pohlepno »prihvatizacijo«, postavljali nadzornike v bankah in velikih državnih podjetjih ... A izvolili smo jih volivci, ki smo nato ves čas vse to le mirno opazovali. Na tihem morda tudi malo negodovali. A v glavnem smo bili tiho kot oprezne riti. Kar pomeni: kolaborirali smo z vse bolj očitno sistemsko korupcijo in tajkunizacijo. Molče smo pristajali na banalnost zla, ki se je razširilo in zajedlo v vse pore slovenske družbe. Šele v protestih v sklopu »vseslovenske ljudske vstaje« v minuli zimi je del državljanov šel na ulice in pokazal, da je tega dovolj. A to je bil le del t. i. urbane populacije, večina ljudi na podeželju je vse skupaj spet le mirno gledala ... Kar pomeni: kolaborirala je s pokvarjeno elito. Najmanj, kar bi morali storiti državljani, ki nam je vsaj malo za pravno državo, je, da bi na naslednjih volitvah izbrali druge stranke in ljudi.

Upam, da se motim, a zdi se mi, da je slovenska desnica že gensko nagnjena h kolaboraciji. Pa ne mislim le na slovensko domobranstvo in generala Rupnika. Spomnimo se, kako so škof Rožman in prvaki SLS pozdravili italijansko okupacijo aprila 1941, še preden so pobudo prevzeli komunisti in OF. Podobno držo vidim v besedah Janeza Janše, ki je nedavno pozval vlado, naj čim prej zaprosi trojko za pomoč. Mar ne bi bila to ponovna okupacija!? Leta 1941 so nas okupirali vojaško, zdaj nas hočejo finančno, prvak opozicije pa takšno okupacijo celo spodbuja. Razlika je samo v formi, v bistvu je ni. Tuji finančni kapital se hoče polastiti ključnih slovenskih bank in gospodarskih družb, mi pa bomo potem samo še zamorci, ki bomo smeli delati za bedno plačilo, morebitni dobiček bo odtekal na tuje ... Še preden se to zgodi, moramo priznati, da smo takšno stanje zakrivili sami, ne le tisti, ki so kradli, ampak tudi vsi, ki smo jih le tiho opazovali. Vsi, ki smo kolaborirali in tiho pristajali na banalnost slovenskega zla.

Komentarji (1)

anton kolar

Spet in spet smo osupli ob spoznanju, da lahko ljudje s tako omejenim in popačenim uvidom delujejo po časopisnih redakcijah, in če prav razumem, celo z dodeljeno redno kolumno. Iz člankov, napisanih brez povezave z resničnostjo, praviloma kar v invertirani resničnosti, brez sleherne utemeljenosti v blodnjavi dozdevnosti skupaj nametanih večinoma nesmislov, lahko pravzaprav rezberemo edinole patološko sovraštvo, ki ga avtor stresa kar v militantni hujskaški maniri in ki ne razkriva samo njegove intelektualne nedoraslosti nalogi, pač pa globoko prizadeto naturo nasploh. Ker živimo v času, ko bi si vsi skupaj kljub slabim obetom želeli čim več življenskega in ustvarjalnega optimizma, in imamo tukaj opraviti z avtorjem, ki večinoma poveličuje ideologijo cenene komunistične demagogije in njenih sodobnih transmisij - tega strupa, ki je našemu narodu prizadejal že toliko gorja - si ne morem kaj, da ne bi navedel citata iz knjige ameriškega avtorja N.V.Peala: Moč pozitivnega mišljenja, prizemljenega dela, v katerem odseva resnično življenje ter iskreno iskanje poti do uspeha v najširšem ter predvsem najglobljem pomenu te besede: "Pomembno je, da iz pogovora izločite vse negativne ideje, ki ustvarjajo notranjo napetost in neprijetno počutje. Ko ste na primer s skupino ljudi na kosilu, ne dajajte pripomb, da bodo 'komunisti zavzeli deželo'. Kajti, prvič se to ne bo zgodilo, in če to trdite, ustvarjate depresivni odziv v mislih drugih, kar nedvomno učinkuje na prebavljanje. Depresivna pripomba obarva misli vseh prisotnih in vsak odhaja z rahlim, vendar izrazito neprijetnim občutkom. S seboj nese tudi medel, vendar določen občutek, da je nekaj narobe z vsem skupaj. So obdobja, ko se moramo ukvarjati s takšnimi vprašanji in jih moramo obravnavati objektivno ter odločno. Nihče ne prezira komunizma bolj kot jaz sam, toda če želite obdržati duševni mir, morate osebne in skupinske pogovore napolniti s pozitivnimi, srečnimi, optimističnimi in zadovoljnimi izrazi." (Norman V. Peale, Moč pozitivnega mišljenja, Mohorjeva 1992, str. 32) Kako ironično ob tem deluje v moralni sprevrženosti utemeljen propagandistični pozitivizem, ki ga slovenski javnosti v zadnjem času predpisuje samooklicana klika varuhov družbene psihoze. Žalostni lahko ugotavljamo, da se prizadevanja mnogih sodelavcev glasila, ki nam v svojih prispevkih verno podajajo življenjski utrip gorenjske regije, tako grobo zlorabljajo za fanatično apologijo že zdavnaj povožene ideologije nestrpnosti in laži, ideologije, utemeljene v kulturi smrti, ki se v nesmiselnih anahronističnih eksibicijah, kakršne njeni protagonisti parodično uprizarjajo v zadnjem času, donkihotovsko zoperstavlja nezaustavljivemu svežemu vetru od vseh tako željene in pričakovane samoumevne normalnosti in sproščenosti. Prav takšne, kakršno odseva tudi pisanje dr. Peala. In namesto, da upravljalci tega in njemu podobnih glasil z učinkom medijskih manipulacij podaljšujejo vrste na zaposlitvenih uradih, bi svoje neuravnovešene propagandiste raje zamenjali s profesionalnimi (mladimi) kadri, ki stojijo v njih. To bi bil gotovo spodbuden korak na poti osvobajanja izpod tiranije v socialistični demagoški celofan zapakiranega sistema mafijskih tolp, njihovih gazd in njihovih nebrzdanih plenilskih pohodov, ki nam tako zelo greni življenje ter ubija perspektivo. Bodo v Gorenjskem Glasu zmogli napisati kaj o tem?

2013-10-15 22:09:58