D'nar človeka u dobro vol'o sprav'

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 26. september 2013 / 10:42

Pretvarja se tisti »Kranjec«, ki v prvi letošnji premieri v Prešernovem gledališču Kranj, ljudski igri Močan rod nemške dramatičarke Marieluise Fleisser, v režiji Ivice Buljana, ni vsaj malo prepoznal Slovencev, Gorenjcev, sosedov, svojega roda, nemara celo sebe.

Neverjetna podobnost v značaju bavarskih Nemcev in nas, Slovencev, ki jo iz minute v minuto bolj prepoznavamo v tretjem besedilu avtorjev z nemškega govornega področja, ljudski igri Močan rod, ki ga v zadnjih letih uprizarjajo v kranjskem gledališču, na trenutke že kar boli. Smo mar res taki? Če ne očitno izstopajoče, pa vsaj latentno iz ozadja. Več. Lahko bi rekli, da tako moč besedila kot prepričljive igre kranjskega ansambla v celoti po svoje institucionalizira pojem »močnega rodu« v nekaj, kar bolj sili k zgražanju kot odobravanju.

Leonhardt Bitterwolf (igra ga Peter Musevski) ovdovi, že na sedmini pa ga začne oblegati svakinja Balbina (Vesna Slapar), ki se ukvarja s posli, ki dišijo po prevari. Svak (Aljoša Ternovšek) bi po pokojni sestri zgolj »singerico« in kakšen plašč za svojo ženo. Vdovec zadiši tudi dekli, ki se je prej lepo gledala z njegovim sinom. Tega domača obrt ne zanima, ampak bi bil raje slikar, mimogrede, neke vrste slikar je Nemčijo tudi pahnil v 2. svetovno vojno in položaj, v katerem so se znašli Nemci leta 1944/45, kar je avtorici konec koncev ponudilo tematiko za pisanje drame. Ker mu ata ne da denarja, se zaposli pri teti Balbini, s katero bi se rad spajdašil tudi mesar. Vdovec se oženi, Balbina krade okoliške kmete z igralnimi avtomati, Hubert pa pobira denar. Družinska zabava se konča v hipu, ko kmetje odkrijejo prevaro, prav tako pa tudi vsi drugi spoznajo, da so bili osleparjeni.

Skozi dvojno moralo, ki jo ves čas igre kažejo dramski liki, z lahkoto prepoznavamo današnji čas in družbeno okolje krize, v kateri živimo Slovenci, Grki, Španci, Italijani in še kdo …, da, tudi Nemci, ki naj bi bili že ven iz najhujšega. Smo lepi in pošteni, nikomur nočemo slabega, saj le skrbimo, da gre nam dobro. Grd je tisti, ki se mu od vsega hudega utrga, ko opazi, da gre nam dobro zato, ker jahamo na njegovih plečih. Besedilo na prvi pogled za današnji čas mogoče celo nekoliko mehko kaže na to, da je pohlep, potem ko se vsrka v vse pore človekovega bistva in celo vodi človekova prvinska čustva, kot je na primer ljubezen, nekaj zelo slabega. Režiserju Ivici Buljanu in dramaturginji Marinki Poštrak pa je vso brutalnost človeške požrešnosti v brezkompromisnem kapitalizmu odlično uspelo poudariti v ostrini in grobosti akterjev na odru, k čemur, to moramo priznati, dragi »Kranjci«, odlično pristoji tudi nekoliko robato gorenjsko narečje. Poleg slednjega, ki so ga morali za to priložnost dodobra osvojiti, so igralci na odru vseskozi zelo glasni. Pravzaprav najbolj pogosto kričijo drug na drugega, pa naj bo to v ljubezenskih izjavah ali pa zahtevah, da je čas za izplačilo odstotkov od dobička. Čeprav je Buljan igralcem dal veliko svobode pri kreiranju posameznih vlog, lahko potrdimo, da igralski ansambel na odru deluje zelo uigrano. Mogoče tudi zato. Če na odru nedvomno izstopata nosilca glavnih vlog Vesna Slapar, ki s prepričljivo lahkotnos­tjo na odru počne tisto, česar se sicer tako zelo sramujemo, in Peter Musevski, na prvi pogled robat, v resnici pa v svoji čustveni moški duši tako zelo dober, pa jima odlično sledijo preostali člani ansambla tako Miha Rodman in Staša Pavlin Stošić kot Aljoša Ternovšek, Borut Veselko in Robert Waltl. Zanimiv dramaturški poseg je tudi uvodni (in nato še pred vstopom v drugi del predstave) nagovor, v katerem v nekaj glavnih poudarkih spoznavamo življenje in delo avtorice besedila Marieluise Fleisser. Preseneti tudi pevski zaključek, med drugim predstavo vseskozi spremlja ansambel z živo glasbo, v italijanskem jeziku (predvidevam, da v sicilijanskem narečju) na podlago teme iz mafijskega filma Boter. Besedilo govori o pogoreli hiši, Močan rod torej v svoji »moči« pogori.

Strah, da gre sodobna družba v smer »močnega rodu«, vendarle nekoliko blaži poraz liberalcev na nedeljskih volitvah v Nemčiji. Kam gre Slovenija ta trenutek, še ni povsem jasno. Da bi se vam zbistrila obzorja, ogled predstave toplo priporočam tako »levim« kot »desnim«. To pravzaprav ni politika, govori namreč o človeku.