Ejga za džamijo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 21. september 2013 / 15:55

Položitev temeljnega kamna za novo in osrednjo džamijo v Sloveniji je bilo simbolno dejanje. Prisotnost slovenske nomenklature pa ljubljanskega škofa in župana med množico islamskih vernikov je potrdila, da džamija v Deželi ni več problem. Da gradnja te stavbe v središču Ljubljane ne pomeni novega turškega vpada. Da so državljani muslimani ravno tako državljani kot tisti, ki so katoličani ali t. i. ateisti. S pozitivno simboliko nabito dejanje se je zgodilo v soboto, 14. septembra, dan pred praznikom vrnitve Primorske v matično domovino, in pomeni, da je bil muslimanski živelj tudi na simbolni ravni vključen v slovensko občestvo. To ni bila vrnitev, požegnana je bila le polna prisotnost tistih, ki so že »in«. Ljubljanska džamija bo vrh vsega tudi izjemno lepa arhitektura, gradnja in katarski dolarji pa bodo blagodejni za razgrajeno slovensko gradbeništvo.

Upam, da bo boljše poznavanje v prihodnosti še bolj nadomestilo preživele predsodke. Tudi sam sem bil presenečen, ko sem izvedel, da to ne bo prva džamija na slovenskih tleh. Prvo so zgradili že 1916 v Logu pod Mangartom, kjer je bilo takrat na soški fronti veliko avstroogrskih vojakov islamske vere. Žal so jo že 1920 porušili italijanski okupatorji in tako danes nanjo spominja le šest fotografij, ki so jih ohranili domačini. Pogled na splet pa nam razkrije še eno zanimivo dejstvo: da imamo džamijo tudi na Gorenjskem, na Jesenicah. Na Ulici Viktorja Kejžarja je stavba, ki sicer ni bila zgrajena za mošejo, ampak je bila v ta namen predelana 1989; leta 1992 so na streho postavili nekakšen minaret, ki pa je tako skromen, da (po fotografiji sodeč) učinkuje bolj kot nekakšen dimnik. Ob tem človek pomisli, da bi si tudi jeseniški muslimani zaslužili pravo džamijo. Na Jesenicah, kjer še stoji nekaj nekdanjih železarskih dimnikov, tudi malo višji minaret ne bi ogrozil jeseniške vedute. V spletnem članku o jeseniški džamiji na Wikipediji (v angleščini »Jesenice Mosque«, v izvirniku »Mes­džid Jesenice«) je tudi podatek, da je bilo na Jesenicah po štetju 2002 kar 18 odstotkov muslimanov, kar je daleč najvišji odstotek v večjih krajih v državi).

Ob tem podatku sem se spomnil na ugotovitev francoskih sociologov, da se začno razni problemi v sobivanju avtohtonega in priseljenega prebivalstva pojavljati, ko delež priseljencev preseže deset odstotkov. Tem bolj v primeru, ko so »tujerodni« ljudje tudi drugačne nacionalnosti, vere, rase ipd. Če in koliko so imeli takšnih problemov na Jesenicah, mi ni znano; če bi jih bilo res veliko, bi se o njih tudi več vedelo, a se očitno ne. V spominu ostaja tudi Glasova preja, ki smo jo marca 2006 priredili na Jesenicah, gost pa je bil žlahtni islamski intelektualec dr. Ahmed Pašić. Na tak­šne ljudi, kot sta Ahmed in njegova sestra Faila, bi bila ponosna vsaka skupnost. Ahmed se je po šestih letih bivanja v Singapuru vrnil na Jesenice in novinarki našega časopisa zatrdil: »Pogrešal sem zrak, gore, starše, brata, ses­tro, prijatelje, prelepo naravo, brezplačno zdravstvo in šolstvo, zdrav način življenja. V Sloveniji delaš in živiš, v Singapurju pa samo delaš …« In še: »V Singapurju smo za porod sina morali plačati 3500 evrov. Zato zelo cenim, da imata otroka zdaj brezplačnega zdravnika. Tudi o brezplačnem šolstvu in celo študiju na fakulteti v Singapurju lahko samo sanjajo …« Nad temi besedami bi se morali zamisliti in se potruditi, da bi tako pri nas tudi ostalo. To so bistvena vprašanja v živ­ljenju posameznika, družine in nacije, ne pa oblika in višina cerkvenega zvonika.