Sporazumevanje v šoli
Menda je tale september odločilen za sporazumevanje. Tako pravijo tisti, ki se spoznajo na položaj planetov. Ampak, zdi se mi, da smo mi tisti planeti, ki določamo svoje položaje, odzive in tudi vrtenje v krogu, kadar se pogovarjamo. Že sama beseda sporazumevanje vsebuje več besed, ki nas napeljejo na to, kar počnemo. Spor. Razumevanje. Razum. Vse tri besede so ključne pri tej veščini.
Včasih mi kdo reče, da se s partnerjem ali z otroki nič ne prepira. Vprašam ga, če živijo skupaj. Kajti, normalno in človeško je, da imamo različni ljudje v eni skupnosti različne potrebe, želje, interese in navade. Ko pride do konflikta različnih interesov, se je potrebno pogovoriti. Tega ne znamo najboljše. Zatakne se že pri poslušanju. Kako težko je poslušati druge ljudi. Pedagogi imamo pogosto pri tem probleme, kajti navajeni smo, da poučujemo, razlagamo, pojasnjujemo, svetujemo in še kaj. Obsedeni smo z učenjem. Ne moremo mimo tega, da ne bi poučevali. Kot da smo samo zato na tem svetu, da bomo razsvetlili to temo. Še kamenčkov ne moremo metati v vodo kot drugi ljudje. Štejemo jih, jih razvrščamo po velikosti ali ugotavljamo njihov izvor. Ker nas že od fakultete naprej urijo v tem, da bi se znali sporazumevati, smo seveda tudi prepričani, da to znamo. Pa smo kot drugi ljudje. Z boljšimi in slabšimi lastnostmi in prav takšnimi dnevi.
Moja prijateljica pravi, da bi ljudi lahko ločili na dve skupini. Na učljive in na tiste, ki so neučljivi. Ker sem optimist, računam na to, da je več učljivih kot tistih drugih. Kajti življenje je res eno samo učenje. Tudi pri sporazumevanju je tako. Kar danes naredim narobe, lahko popravim takoj, jutri ali pa ponavljam podobno napako v nedogled. Vedno se lahko naučimo boljše. Starši in učitelji smo pri tem otrokom zgled. Otroci poslušajo starše, kaj in kako govorijo o učiteljih. Brez znanja psihologije kmalu ugotovijo, kakšen odnos je med starši in učitelji. Brez znanja o prodaji nam kmalu začnejo prodajati tiste stvari, ki jih kupimo.
Starši večinoma ne preverjamo cele zgodbe in vidimo samo tisti košček, ki nam ga pove otrok. Reagiramo na koščke, ne na realnost. Obratno se zgodi tudi pedagogom. Sporazumevanje začnemo s koščki in vsak zase trdimo, da je njegov košček edini pravi. Da bi lahko naredili boljše, moramo stopiti ven iz situacije in pogledati od daleč celotno sliko. Zakaj tega ne naredimo? Zato, ker nam to vzame čas. Zato, ker nas preplavijo čustva. Zato, ker branimo svoj »prav«. Zato, ker bi radi zadevo rešili v petih minutah.
Pomaga, če se usedemo, vzamemo svinčnik in začnemo zapisovati. Tako upočasnimo misli, saj jim damo dodatno delo. Zapisane besede imajo večjo težo. Pisanje umirja tudi čustva. Začne prevladovati razum in včasih, ko vidimo zapisano, hitreje razumemo kot slišano. Zapisane probleme lahko rišemo kot miselne vzorce. V šolah veliko pišemo. Vendar ne pišemo takrat, ko gre za najbolj pomembne stvari. To so začeli izkoriščati otroci in starši. Če nimamo zapisano, se ni zgodilo.
Pa še nekaj je pomembno. Pedagogi moramo imeti hiter odzivni čas za probleme. Problem ima vedno prednost. Starši pa bi morali odzivni čas podaljšati. Ni potrebno takoj poklicati v šolo, takoj vpiti, takoj groziti. Lahko počakate do naslednjega dne, če ni ogroženo življenje. Kajti vsak problem je dobro prespati. Problemi, ki se rešujejo prehitro, so nabiti s čustvi in običajno nimajo pravega učinka glede rešitev. Veliko besed, veliko čustev – učinka pa ni. Preden vzamete v roke telefon, preden kličete inšpekcijo, preden raztrosite svojo zgodbo od frizerja do tržnice, premislite – ali je vredna vašega časa in energije. Ali bo imel otrok kaj od tega in kaj? Ali bi lahko problem rešili še kako drugače? Kaj vse ste že poskusili, komu povedali? Kaj od vsega razumete, da bi se lahko sporazumevali?
Včasih so bili starši bolj malo prisotni v šolah. Danes so prisotni praktično že za vsako kontrolno nalogo in za vsak drekec pekec. Najdimo sredino.