Pisal se je 5. april 1945

Tisti, ki smo doživljali drugo svetovno vojno in jo tudi z malo sreče preživeli, se radi spominjamo nekaterih ključnih dogodkov tistega časa. Vsakdo ima svojo zgodbo, bili so trenutki, ko se je bilo treba včasih na hitro odločiti, da si odnesel celo kožo.

Eden takih dogodkov, ki so mi za vedno ostali v spominu, je, kako so zavezniški lovci bombniki bombardirali železniški most v Globokem. Poražena nacistična vojska se je počasi umikala proti Karavankam, večina po železnici. To so vedeli tudi zavezniki, ki so bežečo armado vojske in civilistov na vso moč ovirali. Tudi železniški most čez Savo v Globokem je bil strateškega pomena. To je dobro vedela tudi okupatorska vojska, zato je most zavarovala z močno protiletalsko artilerijo in izurjeno posadko. Most so uspešno branili pred vse pogostejšimi napadi manjših lovcev, imenovanih titovci. Bližal se je konec vojne. Nikoli ne bom pozabil tistega peklenskega dopoldneva 5. aprila.

Naša njiva je tik nad omenjenim mostom na Dobrem Polju. Skupaj s starši sem pripravljal njivo za sajenje krompirja. Naenkrat zaslišim brnenje tam nad Jamnikom, in ko se ozrem, vidim bližajoč se nenavadno velik avion v nizkem letu, ki je imel dva trupa. Ko se je približal železniškemu mostu, je zaropotalo iz topov. Za avionom se je pokazal črn dim, bil je zadet. Izgubljal je višino in končno zgrmel v gozd ob Savi pri Radovljici. Seveda smo s starši in živino zbežali proti bližnjemu kozolcu; pognal sem se na konja in bežal proti domu.

Takoj zatem, ko se je zrušil lovec, so se nad Jelovico že pojavile tri eskadrilje lovcev bombnikov dvotrupov. Še preden sem s konjem prišel do doma, so prvi lovci že strahovito napadli most in protiletalsko obrambo. Ko so leteli proti mostu, so hkrati močno streljali z mitraljezi in spuščali 250-kilogramske bombe. Most se je zrušil v Savo že v prvem napadu. Ko so izpraznili svoj smrtonosni tovor, so se za hip umaknili. To je bila tudi priložnost, da so se tisti, ki so bili takrat na polju, umaknili na varno, tudi moja starša.

Kmalu zatem so se že pojavile nove eskadrilje in napad se je ponovil. Toda tudi protiletalska obramba ni utihnila, čeprav je bil napad namenjen zgolj njej. Lovci so se umaknili tudi drugič in se kmalu zopet vrnili. Tretji napad je trajal toliko časa, dokler niso utihnili topovi. Ko je bilo končno konec napadov, so se ljudje zaskrbljeno ozirali proti Globokemu, kajti dim in prah se je z bregov Save vzdigoval tako visoko, da je zastrl pobočje Jelovice. Z več strani so v Globoko prihiteli reševalci, da bi pomagali ljudem v stiski. Na začudenje vseh pa ni bil od Globočanov nihče niti ranjen, tudi hiše so bile le rahlo poškodovane. Od topničarjev pri mostu pa je preživel le eden.

Naj v zvezi s tem omenim še eno podrobnost: na ravnini nad vasjo Globoko je stal kozolec z lopo, last domačije Artelj z Dobrega Polja. V času prvega napada je bila Artljeva mama pod kozolcem s svojim vozič­kom. Med napadi je zbežala na varno v vas. Ko je po končanih napadih odšla po voz h kozolcu, je bila presenečena, saj od kozolca in voza ni ostalo nič, njuni kosi pa so ležali po njivah.

Kosci letalskih bomb so švigali po zraku in še nekaj let po vojni smo jih pobirali po njivah. Večje kose še vedno hranim, nekaj pa sem jih odstopil našemu vojaškemu muzeju v Mošnjah.

Tako je vsak po svoje okusil grenkobo druge svetovne vojne, ki je z veliko šibo udarila tudi po Slovencih, ki sedaj, ko smo v evropski družini, upamo, da je bila za nas zadnja ... Upamo, da ne bomo nikoli več narod hlapcev, kot je zapisal Cankar, da bo naš mejak sosed, ne vrag, po Prešernu, in da Soča ne bi nikoli več krvava tekla, kot nam je napisal S. Gregorčič.

Ciril Zupan, Mošnje