Ker imajo radi Jesenice

Ahmed Pašić, dr. znanosti. Niko Kešina, nekdanji železar. Robert Sušanj, direktor na policiji. Trije Jeseničani, trije člani civilne iniciative Ejga za lepše Jesenice, iniciative, ki jo na Facebooku podpira že več kot devetsto ljudi.

Iniciativi se iz dneva v dan pridružujejo novi in novi člani, ki jih, različnih poklicev, starosti in izvora, druži le eno: imajo radi Jesenice. In želijo živeti v lepšem, bolj urejenem mestu. V zad­njih nekaj tednih so, naveličani čakanja, da se stvari premaknejo na bolje, enostavno zavihali rokave in se lotili dela. Z brusilnim papirjem, čopiči, barvami in ogromno dobre volje. Obnovili so več otroških igrišč na Jesenicah, zanemarjeno parkirišče, ulico, park in nenazad­nje - glavno jeseniško železniško postajo …

A kako se je vse skupaj sploh začelo? Iniciativo je osnoval Ahmed Pašić, Jeseničan, ki je zadnjih šest let živel v Singapurju, po nedavni vrnitvi domov pa se je odločil, da bo kakšno stvar v domačem kraju skušal spremeniti na bolje. Začel je z majhnimi akcijami v okolici svojega doma in sredi junija sam obnovil dotrajan koš na košarkarskem igrišču na Slovenskem Javorniku (barva, čopič in nova mrežica so stali borih štirinajst evrov, pove). Nato je s prijateljem očistil prehod med dvema ulicama, naslednji dan so se zbrali štirje in v nekaj urah očistili zanemarjeno parkirišče za delavskim domom. Na naslednji akciji obnove vrtčevskih igral se jih je zbralo že sedem, nato deset in snežna kepa se je začela valiti … Hkrati je Ahmed osnoval profil na Facebooku in ga naslovil Ejga za lepše Jesenice, na njem pa je začel objavljati poročila o akcijah. Profil je s svetlobno hitrostjo pričel dobivati podpornike, to je ljudi, ki jim ni vseeno za Jesenice. Podporniki so tudi sami začeli pisati komentarje, predloge in ideje, kako bi Jesenice postale lepše, prijaznejše mesto. »Odziv ljudi je dokaz, da se stvari v mestu odvijajo prepočasi, da občane neurejenost mesta moti in da na Jesenicah še živijo ljudje, ki jim ni vseeno za mesto,« je dejal Ahmed Pašić. Po seriji manjših akcij pa je 10. avgusta napočil čas, da »pade Bastilja«, kot je Ahmed poimenoval zanemarjeno stavbo glavne jeseniške železniške postaje. Takšnega odziva na akcijo ni nihče pričakoval! V dveh dneh je postajo pomagalo urejati kar 110 prostovoljcev! Med njimi so bili tako otroci kot upokojenci, Slovenci in Bosanci … Robert Sušanj, eden dejavnejših članov iniciative, je dejal, da je bila izkušnja akcije neprecenljiva, saj so se srečali enako misleči ljudje, ki so pokazali, da jim ni vseeno, v kakšnem kraju živijo. »Z udeležbo na akciji nisi nič zaslužil, si pa prišel domov obogaten, z dobrim občutkom, da si naredil nekaj dobrega,« je poudaril Sušanj, ki je prepričan, da bi se s problemi, ki vsakodnevno motijo Jeseničane, morala bolj dejavno začeti ukvarjati tudi občina. Na Jesenicah je veliko stvari, ki motijo občane, se strinjajo tako Sušanj kot Pašić in Kešina. Omenjajo neurejene ceste, zanemarjene stavbe, parke, urbanistični nered … Nesprejemljivo se jim zdi, da Jesenice nimajo niti hotela niti hostla, v katerem bi lahko prenočili turisti. »Mar v izpraznjenih prostorih železniške postaje ne bi mogel zaživeti odličen mladinski hotel?« se sprašujejo … Dela je, na žalost, še veliko, ob tem ugotav­ljajo. In dokler bo pozitiven odziv, gremo naprej, so odločeni. Poleg profila na Facebooku zdaj snujejo tudi spletno stran, se pripravljajo na nove akcije, razmišljajo o krvodajalstvu, bralnih večerih … Skratka, še naprej želijo narediti karseda veliko za svoje mesto. Ali kot je rekel Niko Kešina: »Želim si še bolj urejene in še lepše Jesenice, kajti jaz imam svoje mesto rad!«