Trniči z Velike planine

Te slane, posušene in posebej okrašene sirčke hruškaste oblike poznajo samo na Veliki planini, in čeprav se navodila za njihovo izdelavo iz ust prekaljene pastirice slišijo dokaj preprosto, jih zna izdelati le še malokdo.

Velika planina – Velika planina je s svojimi približno 1500 metri višine za pohodnike zanimiva prek celega leta, a nikdar bolj živahna kot prav te poletne dni. Prejšnjo nedeljo so se po planini tako vile trume obiskovalcev – večina se je do pastirskega naselja pripeljala z gondolo iz Kamniške Bistrice, nemalo pa jih do vrha premaga dobri dve uri hoje iz Stahovice prek Svetega Primoža ali slabo uro s planine Kisovec.

Da je na planini živahno, z različnimi prireditvami skupaj z Zavodom za turizem Kamnik in družbo Velika planina skrbijo tudi pastirji. Prejšnjo nedeljo so tako pripravili žegnanjsko mašo v kapeli Marije Snežne in pastirsko veselico, na svoj račun pa so prišli tudi ljubitelji kulturne dediščine. Pravzaprav kulinarične, saj so pred Preskarjevim muzejem pripravili delavnico izdelovanja trničev. »Mleko so pastirji skisali, pobrali z njega smetano in ga do točno določene temperature segreli, da so dobili iz njega skuto. To so nato precedili, da je odtekla sirotka. Če je na obisk na planino prišla pastirjeva družina, so s seboj odnesli tak­šno skuto, če pa ne, je moral pastir vse skupaj nekako konzervirati. Dodal je sol in smetano in iz te zmesi naredil kepe. Sčasoma jih je oblikoval v majhne hruškaste hlebčke in jih lepo okrasil z njemu lastnimi pisavami ter nato dva tedna sušil nad dimom iz bukovih drv. Trniče še danes delamo na isti način. Za en sirček sta potrebna približno dva litra mleka, niso pa dovolj le spretni prsti – najpomembnejši je občutek, do kakšne temperature mleko segreti, da zmes ne bo preredka ali pretrda,« nam je postopek izdelave trniča opisala že skoraj 85-letna Rezka Mali iz Godiča, ena redkih, ki še ima to znanje. Kot še pravi, se pastirji tega danes le stežka postopijo, čeprav so trniči med obiskovalci planine zelo zaželen spominek, pa ne le spominek – tudi jed, sploh zdaj, ko so te sirčke na Zavodu za turizem Kamnik v okviru projekta Okusi Kamnika uvrstili v ožji izbor kulinaričnih posebnosti Kamnika. Resda so jih pastirji nekdaj svojim izvoljenkam izročali kot simbol ljubezni in zvestobe, a trniče lahko naribamo na številne jedi tako kot parmezan. »Kot sem bila majhna, smo jih otroci z velikim veseljem jedli,« se še spominja Rezka Mali, ki je samo lani izdelala okoli tristo trničev, izdeluje pa jih že 38 let.