V hladu Radovne in vlažnih skal

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Zanimivosti / / 11:06

Obisk soteske Vintgar je prijeten tudi v najhujši poletni vročini, saj je temperatura v zavetju skal in hladne Radovne vedno za nekaj stopinj nižja kot v okolici.

Gorje – Letos mineva 120 let, odkar so sotesko Vintgar, ki jo je skozi tisočletja izoblikovala reka Radovna, odprli za obiskovalce. »Odkrili pa so jo že dve leti prej,« je pojasnil Janko Peterman, predsednik Turističnega društva Gorje, ki upravlja sotesko. Danes sotesko v lepih poletnih dneh obišče tudi do 1500 obiskovalcev. V sotesko se je mogoče podati od konca aprila do začetka novembra, lani pa se je za njen obisk odločilo več kot 90 tisoč obiskovalcev. Predvsem v poletni vročini je v njej še posebej prijetno, saj so temperature v soteski za nekaj stopinj nižje kot v okolici. Najbolj pogumni pa se celo »okopajo« v reki, ki ima po Petermanovih besedah okrog 12 stopinj. Med obiskovalci prevladujejo tujci, zadnja leta zlasti Izraelci, je še razložil in dodal, da so navdušeni nad zelenjem in mirom v soteski in njeno urejenostjo.

Vsako jutro namreč sotesko pregledata gospodar soteske Bogdan Matija Klinar in eden od njegovih pomočnikov, ki pometeta galerije in obenem poskrbita za manjša popravila. »Po večjih nalivih se namreč pogosto sproži kakšen plaz,« je pojasnil Peterman. Za varnost obiskovalcev so sicer poskrbeli s kovinskimi mrežami, ki se razpenjajo nad potmi in galerijami v soteski in preprečujejo padanje kamenja. »Vsako leto dodajamo nove zaščitne mreže, čez zimo pa popravimo tudi mostove in ograje,« je skrb za varnost obiskovalcev izpostavil Peterman. Ves denar, ki se jim nabere od vstopnine, je poudaril, tako vložijo nazaj v urejanje soteske. »O tem, kje bomo postavljali nove mreže, se dogovorimo že jeseni, dela pa opravimo spomladi. Ves material v sotesko pripeljemo s pomočjo helikopterjev.« Soteska Vintgar je namreč še danes dostopna le peš, pot skoznjo pa po nekaterih podatkih vodi po približno petsto metrih mostov in galerij. V najožjem delu so galerije poimenovali po njenem odkritelju, takratnemu gorjanskemu županu Jakobu Žumru, ki so mu v steni nad galerijami posvetili tudi spominsko ploščo. »Sotesko je leta 1891 prehodil oziroma bolj preplezal skupaj z blejskim fotografom in kartografom Benediktom Lergetporerjem,« je pojasnil Peterman. Da so jo odprli tudi za obiskovalce, je trajalo kar dve leti, saj je za njeno ureditev tako kot danes tudi takrat manjkalo denarja. »Gradbeni odbor je moral pripraviti kar nekaj prireditev, da so zbrali potrebni denar. Zato so pripravili več veselic in zbirali tudi prostovoljne prispevke.«

Obiskovalci lahko v 1,6 kilometra dolgi in 250 metrov globoki soteski, ki je zarezana med veličastnimi navpičnimi stenami hribov Homa in Boršta, uživajo v številnih naravnih lepotah, ki jih ustvarja reka Radovna s svojimi slapovi, tolmuni in brzicami. V najožjem delu, Peklu, je soteska široka le nekaj metrov. Končuje se z mogočnim, 13 metrov visokim slapom Šum, ki velja za naš največji rečni slap. V Vintgarju sta tudi dve zanimivosti, ki sta delo človeka. To sta kamnit enoločni most bohinjske železnice, ki so jo zgradili leta 1906 in 33,5 metra nad potjo preči sotesko, in jez, od koder je voda speljana do male hidroelektrarne Vintgar pod Šumom. Soteska je zanimiva tudi zaradi samo zanjo značilnega ras­tlinja. Zaradi specifičnih podnebnih in mikroreliefnih razmer uspevajo v Vintgarju številne rastlinske vrste, ki se ločijo od rastlinstva v okolici. Obisk v njej, zagotavlja Peterman, pa je vsakič nekaj posebnega. »Soteska namreč nikoli ni enaka, vsakič je malo drugačna.«