Mobi - družabnik
Da ne bo nesporazuma: z mobijem na dopust gre danes tako ali tako vsak, že zato, da lahko v sili kam pokličeš ali si poklican. Tu bi rad izpostavil neko drugo dejstvo, ki je meni osebno in najbrž tudi mnogim iz moje generacije, rojene sredi prejšnjega stoletja, povsem nerazumljivo: da gredo danes starejši otroci, tisti v najstniških letih, od enajst do devetnajst ali še kako leto čez, na dopust s telefonom kot svojim najbližjim družabnikom, z mobilnim telefonom kot partnerjem. Naj ponazorim. V Jelsi smo ali v katerem koli drugem turističnem mestecu na Hvaru ali drugje na Jadranu. Pred staro palačo v luki, nedaleč od spomenika kapitanu Niku Dubokoviću (1834–1912), sedijo na kamnitih klopeh stari možakarji, v glavnem molčijo, gledajo predse ali vase, vmes katero rečejo in zagotovo nič ne telefonirajo. V sosednji hiši in pred njo obratuje ena najbolj obiskanih sladoledarn daleč naokoli, »Eiscafe«, lastniki so seveda Albanci. Med gosti jih je več vrst. Eni jedo sladoled, drugi pijejo, najstniki pa – kar naprej nekaj počno s svojimi telefončki. Ne komunicirajo s tistimi, s katerimi so skupaj za mizo. Komunicirajo z nekom oddaljenim, ki je nekje drugje; moja boljša polovica, ki je njihovemu svetu nekoliko bližje, mi razloži, da so na fejsbuku ali pa »esemesajo« …
Priznam, da tega ne »štekam«. Moj dopust je približno takle: pridemo, se nastanimo v hiši tik nad morjem, v zalivčku, ki ga obdaja borov gozd. Zjutraj vstanem že pred drugimi in v miru berem na balkonu, pozneje počnem to isto v omenjenem gozdičku. Vmes opravila, v katerih se posvečamo hrani, pijači, veliko se kopamo, v morju in zračni kopeli tik ob njem. Vsak dopust se zvrsti nekaj pešpoti in vzponov na otoške vrhove, letos dvakrat na najvišji hvarski vrh Sv. Nikola (domačini mu rečejo kar Mikula, po naše Miklavž), enkrat po severnem pobočju iz vasi Svirče, drugič čez južno steno (kar dejansko je) iz vasi Sv. Nedelja. Sledi nekaj turističnih obiskov hvarskih mest in vasi, letos smo staremu seznamu dodali Ribarski muzej v Vrboski in vožnjo po stari cesti, ki vodi iz Starega grada v Hvar čez hrib nad tunelom … To je to. Zastarelo, a preverjeno. Da bi visel na telefončku, mi še na misel ne pride, tudi če zvoni, ga največkrat zavestno preslišim ali pa nekam postavim tako, da ga sploh slišati ne morem. Esemesu sem enkrat skušal dodati fotografijo, pa so mi potem naslovniki povedali, da so dobili praznega.
No, pa kaj, okusi so slej ko prej različni in o njih tudi to pot ne bomo razpravljali. Hotel sem povedati, da je zame bistvo dopusta v tem, da se človek od tistih, s katerimi je sicer najbolj povezan, službeno ali zasebno, čim bolj odklopi. Nedoumljivo mi je, da prideš v neko drugo, počitniško okolje, kar si večina privošči le enkrat na leto ali še tisto ne in da potem ne poskušaš posebnosti in dobrobiti tega okolja čim bolj izkoristiti. Sediš zraven hvarskih starcev in spomenika njihovemu legendarnemu kapitanu, a jih sploh ne opaziš, ker tako zavzeto komuniciraš z ljudmi, s katerimi si sicer v takem ali drugačnem družabnem razmerju, a so v tistem trenutku čisto drugje. Res moraš ostati z njimi ves čas v povezavi? No, mogoče sem spregledal možnost, da te mladenke (v tem početju so bolj opazne in izrazite kot mladeniči), sicer dopustujejo tako intenzivno in bogato, da morajo s sporočili o tem bogastvu osrečiti še svoje najbližje. Če je tako, se jim poklonim. A se bojim, da ni. Čar njihovega dopusta ni v uživanju drugačnega, ampak v tem, da ostanejo tudi na dopustu v svojem virtualnem svetu …