Negativna selekcija uničila slovensko gospodarstvo
V času Kraljevine Jugoslavije je bil v Dravski banovini, t. j. sedanji Sloveniji, življenjski standard višji kot v Nemčiji, Avstriji, Italiji, primerjal se je lahko s švicarskim. Dinar Kraljevine Jugoslavije je bil trden kot švicarski frank. Zaradi carinsko zaščitenega jugoslovanskega trga se je Slovenija med obema vojnama močno razvila, gospodarske krize v tridesetih letih skoraj ni občutila.
Naj navedem nekaj primerov. V Podbrezjah je bila že od leta 1848 vinska trgovina, iz te hiše je leta 1885 izšla prva slovenska posojilnica, kasnejša Ljubljanska kreditna banka, ki ni potrebovala nobenih dokapitalizacij. Lojz Štefe je bil po prvi svetovni vojni pastir na tujem posestvu, ker je bil priden in sposoben, je imel kasneje v Tržiču tovarno čevljev z dvajsetimi do tridesetimi zaposlenimi, med nemško okupacijo ni bila poškodovana, po vojni mu jo je slovenska oblast vzela. Žena je napravila samomor, tudi on je žalostno preminil.
Josip Dedek je bil največji gradbeni podjetnik v Kraljevini Jugoslaviji. V 30. letih prejšnjega stoletja je zgradil gorenjsko avtomobilsko cesto od Jeprce do Kranja, zanjo je dal 60-letno garancijo, cesta drži že 70 let. Kot študent je med počitnicami vozil »šajtrgo« v podjetju svojega očeta, zato je vedel, kaj lahko pričakuje od delavcev. Po vojni so ga slovenski oblastniki sredi noči v pižami vrgli iz njegove vile v Ljubljani in ga pregnali v Avstrijo. Tudi Peter Kozina je bil kmečki sin, izučil se je za trgovskega potnika, v Tržiču je ustanovil Peko, največjo tovarno čevljev v Jugoslaviji, poleg tovarne Bata je bila ena največjih v Evropi. Umrl je leta 1930, brez potomcev, tako da jih slovenski vladi ni bilo potrebno izkoreniniti dvajset metrov pod zemljo, kakor je na množičnem mitingu o kapitalistih dejal Stane Kavčič. Bombažno predilnico in tkalnico Tržič sta leta 1885 ustanovila Gassner in Glanzmann iz Voralberga, pridna, vestna in poštena, toda tujca, ki jih je bilo prav tako potrebno izkoreniniti dvajset metrov pod zemljo.
Države, ki so bile v krizi, so hotele vojno. Če bi poslušali princa Pavla Karadjordjevića, tedanjega lastnika gradu Brdo pri Kranju, bi Jugoslavija in s tem Slovenija šla skozi vojno tako kot Švica ali Švedska. Toda vstopila je v vojno, ki jo je Hitler izgubil. Stalin je hotel, da bi v Jugoslaviji Mihajlović in Broz sodelovala, a Titu in njegovim je šlo predvsem za to, da se stara tradicija uniči in razlastitve so šle od vseh vzhodnoevropskih držav v Jugoslaviji najdlje in od vseh jugoslovanskih republik v Sloveniji najdlje. Eden od razlaščencev, ki je odvzem težko zasluženega premoženja preživel za dve desetletji, je dejal: »Ni mi hudo, da ni več moje, hudo mi je, da so vse uničili.«
Kaj je naredila negativna selekcija, se danes jasno vidi v mariborski, celjski, kranjski, tržiški (Predilnica in Peko) industriji. Trgovina je že ali gre v tuje roke, banke morajo vzdrževati davkoplačevalci. Donos na slovenske obveznice je 7-odstoten, na nemške 1,5-odstoten, davki so v Sloveniji med najvišjimi na svetu.
V elektrotehniki, ki je odgovorna za skoraj vse pridobitve našega sveta, se brez povratne veze ne da shajati. In v biologiji se povratna veza imenuje selekcija. In v Sloveniji je ta že sedemdeset let zelo negativna.
Alojz Paulin