Kje je moj dom? (3)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. julij 2013 / 12:37

Dieter, s katerim se je rada videla, je izhajal iz ene takšne družine, ki ni marala priseljencev. Bil je miren fant, rad je hodil na sprehode in ko sta se z Ano dobivala ob bazenu, sta ure in ure klepetala. Potem so njegovi začeli sumiti, da se med njima nekaj plete – in so mu čez noč prepovedali, da bi se še naprej družila.

Ana se spominja, da je teta Ela pogosto štela zadnje marke, da je lahko svojim otrokom in rejencem omogočila šolanje. Nasprotno pa je njena lastna mama – starejša kot je bila – vedno bolj pogosto prihajala na obiske in jo pregovarjala, naj pusti vse skupaj, se zaposli in začne »uživati« življenje.

»Zame in za Alino je morala prispevati nekaj denarja, in to ji je šlo strašno v nos. Elo je nenehno obtoževala, da jo namerno krade, zato ker ni bila Nemka. A »mama« nas je potem – kot kura svoja piščeta – zbrala okoli sebe in nam po svojih močeh razlagala, zakaj se ji zdi tako pomembno, da si pridobimo izobrazbo. Tudi za Alino je naredila vase, da je po posebni šoli, ki jo je obiskovala, začela delati v nekem zavodu, kjer se je zelo dobro počutila.«

Le svoje prve ljubezni, Dietra, Ana še dolgo ni mogla pozabiti. S fantom se sploh nista smela več srečevati, pogosto pa je tudi pri drugih ljudeh začutila, da jo imajo za pritepenko, za Jugoslovanko ali Turkinjo, kar je bilo prej kot ne – psovka. Po svoje jih je tudi razumela, saj so priseljenci, ki so se neradi učili nemškega jezika, pokupili vse starejše hiše, v katerih so se naselili s svojimi velikimi družinami in začeli živeti kot v nekakšnem getu. Za nameček je Ana postala polnoletna, njeni mami zanjo ni bilo več treba plačevati, morala se je osamosvojiti.

»Obe z Elo sva jokali, ko mi je povedala, da enostavno nima dovolj denarja, da bi mi plačevala študij, sama pa tudi nisem bila najboljša učenka, da bi lahko dobila štipendijo. Poiskala sem si delo, žal sem ga dobila v isti tovarni, kjer je delala tudi mama. Vsak dan sem se vozila z vlakom, od doma sem šla že zarana, malo pred peto uro. Bilo je zelo naporno, saj sem zvečer, ko sem se vračala, komaj kaj pojedla, odvlekla sem se v posteljo in zaspala. Edino, za kar je bil ta del mojega živ­ljenja zdravilen, je bil za spomin na Dietra. Ker ga nisem več videvala, je tudi bolečina postajala vedno bolj blaga. Potem pa se je nekoč – bilo je pozno jeseni – zgodilo, da me je ob vrnitvi domov, na železniški postaji, obkrožila skupina odrasle mularije. Eden od njih je pristopil k meni, v roki je držal nož in mi v tujem jeziku grozil. Skoraj sem se sesedla od strahu in groze, oni pa so se smejali, me suvali in ker jih je bilo veliko, jim enostavno nisem mogla uiti. Potem so me zbili na tla, začeli brcati, nekdo mi je iztrgal torbico, bogve, kaj bi se zgodilo, če ne bi pripeljal naslednji vlak in so me tisti, ki so izstopili, rešili. Prišla je tudi policija, vse so popisali, žal pa sem ostala brez dokumentov, brez denarja in brez dostojanstva.«

Približno v tistem času se je poročila tudi njena »sestra«, z možem sta se odselila bolj na sever, tako da se je Ana počutila vedno bolj osamljeno. Nazadnje sta se z »mamo« dogovorili, da poskusi srečo doma, v Sloveniji. A je trajalo kar nekaj časa, da je uredila ukradene dokumente.

»Morda se bo komu zdelo čudno, da sem bila tako občut­ljiva zaradi vseh teh travm, ki sem jih doživljala. Vendar si – preden me obsojate – predstavljate, da sem bila že vse življenje »nikogaršnja«. Komaj sem se navezala na eno osebo, me je že dohitela usoda in mi ranila dušo. Moja druga mama je imela zlato srce, žal pa finančno ni zmogla pomagati vsem – nam in svojim las­tnim otrokom. Spet sem sedla na vlak, spet mi je krvavelo srce, ko sem »mami« mahala v slovo. Obe sva jokali, toda življenje je bilo kruto in ni prizanašalo. Še zmeraj sem imela preganjavice zaradi napada in lahko si predstavljate, s kakšnim strahom sem se stiskala na svojem sedežu, kajti vlak je bil poln takšnih, ki so me spominjali na napadalce,« pripoveduje Ana in se obenem nenehno opravičuje, če mi njene besede zvenijo preveč nestrpno.

Babica in brat sta je bila zelo vesela. Malo manj bratovo dekle, s katero se je nameraval poročiti. Že od prvega dne naprej je bila prav bolestno ljubosumna na Ano in je naredila vse, da bi ji zagrenila vrnitev. Nenehno je kovala različne, tudi zelo trapaste »zarote«, iskala je banalnosti, da je lahko zanetila prepir.

»V bistvu smo vsi trpeli, potem pa sva se z babico dogovorili, da mi pomagajo urediti dva prostora, ki sta samevala nad garažo. Ni bilo hujšega! Bodoča svakinja je bila takrat že noseča in je zato še lažje ovijala brata okoli prsta. Vseeno mi je čez poletje uspelo, da sem se preselila na svoje. Počutila sem se kot kraljica, čeprav je bila hiša, v kateri sta živela ljubljena človeka, oddaljena komaj sto metrov, se mi je zdelo, da vanjo nimam več vstopa. Zaradi ljubega miru smo vsi pristali na igro, ki jo je igrala ženska, ki me je sovražila. Na srečo sem dobila službo, obiskovala pa sem tudi tečaje, kjer sem si pridobivala znanje za sprejemne izpite na fakulteti. Mojih nemških spričeval niso priznali, kar me je še dodatno potrlo.«

Ana je preživljala čas med službo, študijem, pogovori z babico in pozneje, ko sta se rodila dva nečaka, se je posvečala tudi njima. A le, če njune mamice ni bilo doma.

»Razmere so postajale vedno bolj nevzdržne, saj je ženska sejala zlobo na vse strani. Ni dovolila, da bi kdorkoli prihajal na obisk k meni, ker bi se ob tem moral zapeljati čez »njeno« dvorišče. Izsiljevala je babico, da prepiše hišo nanjo in na brata, a babica tega ni hotela. Prišlo je celo tako daleč, da jo je fizično napadla, vsa vas se je zgražala, babica pa se je, zlomljena in še zmeraj v šoku, preselila k meni. Brat je bil prav tako popolnoma na tleh, začel je tudi piti, a hudobnica še ni odnehala. Začela mu je groziti, da če ne postane solastnica hiše in tudi gozda, bo pobrala otroka in šla. To se je nekega žalostnega dne res zgodilo. Dečka sta prihajala le še občasno, a vsakič, ko smo ju objeli, se nam je paralo srce. Bila sta zanemarjena, v modricah, prestrašena, starejši je lulal v posteljo. Brata sem pregovorila, da je vso stvar prijavil, potem šele se je začela kalvarija. Ženska je bila res hudičevka. Uničevala je otroka, pa tudi nas. Potem pa se, nekega lepega dne, naredi čudež, ona spozna drugega, ki jo je hotel brez otrok, mirne duše je dečka pripeljala k nam – in ni je bilo več. Brat ju je objemal, se jokal od sreče, za babico pa smo morali poklicati pomoč, ker ji je skoraj zastalo srce. A kalvarije še ni bilo konec. Pomagati sem morala bratu, da se je šel zdravit. Alkoholizem se mu je že zapisal na obrazu in čeprav je imel komaj trideset let, je bil videti kot starec. Kalvarija je trajala več mesecev, pa se je že pobral, a je vnovič padel in začel piti. Bilo je res hudo, da huje ni moglo biti.«

V tem času je, na srečo, tudi diplomirala. Želja po izobrazbi se ji ni povsem uresničila, saj je obstala le na prvi stopnji študija. Če ne bi bila tako vztrajna in trmasta – kdo ve, bi ji sploh kaj uspelo?

Trpelo pa je zasebno življenje, saj ni imela ne časa ne priložnosti, da bi koga spoznala. Njeno srce je bilo razpeto med Slovenijo in Elo. Če je le mogla, je za nekaj dni pobegnila k njej. Ani se je zdelo, da ni ne tič ne miš. Nikogaršnja pravzaprav.

(Se nadaljuje)