JBTZ

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. julij 2013 / 13:03

»Spomladi, v sredo, 27. aprila 1988, pravkar je odbila polnoč – bilo je dokaj hladno in skoraj polna luna je sem in tja pokukala izza oblakov –, se je po opustelih ulicah središča slovenske socialistične prestolnice četica ljubljanskih udbovcev, poimensko Peter Prebil, Miran Frumen, Drago Isajlović, Samo Žorž in Brane Ferfolja, tiho in previdno približevala trinadstropni meščanski zgradbi na Cankarjevi 10. Ko so se prikradli do tja, je Ferfoljev Brane, po profesiji zadolžen za vlamljanje in neopazno premagovanje ključavnic, brez težav odprl masivne dveri, ki so ponoči zapirale širok podhod, po katerem se je prišlo na precej prostrano dvorišče, kjer je v levem, oddaljenem kotu stala pritlična hišica, last računalniškega podjetja Mikro Ada … Nočni tiči so se ji neopazno približali in tudi vrata v njene prostore se niso mogla dolgo upirati izkušenim in spretnim rokam omenjenega državnega vlomilca. Nato se je rokovnjaška ekipa političnih policajev urno zmuznila v notranjost tega družbenega podjetja.«

To je prvi odstavek iz nove knjige Igorja Omerze. Njen naslov: JBTZ – Čas poprej in dnevi pozneje. Leta 2010, ko je objavil svojo monumentalno monografijo o Edvardu Kocbeku (Osebni dosje št. 584), je bil tudi gost Glasove preje. Njegove knjige so, kakor priča tudi gornji odlomek, prave arhivske detektivke. Njegov metodološki pristop je tak, da svoje raziskave začenja v arhivih, s proučevanjem številnih in dostikrat duhamornih dokumentov. Iz njih pa potem sestavi napeto zgodbo, ki seveda ni fiktivna, ampak je stvarna, utemeljena prav na proučenih arhivskih virih. Takšna je tudi njegova zgodba o JBTZ. Osredotočena je ob dveh oseh, poprejšnji in poznejši. Poprejšnja je zgodba tistega znamenitega dokumenta, ki ga je zastavnik Ivan Borštner (B) prinesel Franciju Zavrlu (Z), odgovornemu uredniku Mladine, ta pa ga je izročil Janezu Janši (J). Zraven je bil tudi David Tasić (T), tedanji novinar Mladine in sedanji direktor založbe Karantanija, založnice knjige JBTZ. Domneva njenega avtorja je, da je bil tisti dokument le povod za aretacijo JJ, dejanski vzrok pa njegova težnja po boju za oblast. To težnjo je jasno izrazil že v enem od svojih člankov (Katedra, 20. 4. 1988) tik pred usodnimi dogodki: »Na očitke, da je naš program boj za oblast, odgovarjamo pritrdilno. Nikoli ne bomo pristali na tezo, da je oblast rezervirana samo za nekakšno avantgardo. Naš program torej JE boj za oblast …« In ta, kot veste, še traja. Znova.