Kapetan in oče hkrati

Izkušeni kapetan nogometašev kranjskega Triglava Jalen Pokorn je s 34 leti v ekipi daleč najstarejši, ker je minulo sezono postal tudi oče in ker uživa pri delu z otroki, mu vloga vzornika v moštvu ni breme, temveč izziv.

Kranj – Ta konec tedna se začenja nova sezona tudi za kranjske nogometne prvoligaše. V nedeljo ob 18. uri bodo namreč nogometaši Triglava v Športnem parku v Kranju v 1. krogu Prve lige Telekom Slovenije gostili Gorico. Pred tekmo sva se pogovarjala s kapetanom Jalnom Pokornom.

Od minule sezone do začetka nove ta konec tedna je bilo za vas le malo odmora. Kaj se je v tem času spremenilo?

»Za razliko od drugih sezon smo si letos že po rednem delu tekmovanja zagotovili obstanek v prvi ligi in to je pomenilo, da nam ni bilo treba igrati dodatnih kvalifikacij. Tako smo lahko sproščeno šli na počitnice, nato pa smo spet začeli s treningi. Moštvo se je v tem času kar precej spremenilo, nekaj igralcev je našlo nove izzive in nove sredine, šli so pač na boljše. Tisti, ki pač nimamo več ambicij po menjavah ali pa se še želijo dokazovati v našem moštvu, pa smo ostali. Dobili smo tudi nekaj pomoči igralcev iz okoliških klubov, tako da je te dni naše glavno delo, da se ekipa uigra in da bomo čim prej konkurenčni drugim moštvom v ligi. Liga je letos res mlada, saj v večini klubov stavijo na mlade domače igralce in mi pač skušamo biti konkurenčni.«

Kako se počutite kot najbolj izkušen in najstarejši igralec v moštvu?

»V ekipi so večinoma mladi fantje do triindvajsetega leta in res se včasih počutim kot oče. Vendar energije imam še zadosti, če bo še naprej vse po sreči z zdravjem in če bom imel še vedno takšne tekmovalne ambicije, da bom šel z veseljem na tekmo, bom zagotovo vztrajal še nekaj časa. S klubom nimam pogodbe, imam dogovor, tako kot večina fantov. Zlasti za mlade je pomembno predvsem to, da se pokažejo in dokažejo.«

Soigralca sta bila s sedanjim trenerjem Dušanom Kosičem?

»Ja, res sva skupaj igrala pri Olimpiji in ga dobro poznam. Moja navada pa je, da sem s trenerjem vedno na nekakšni distanci, ne želim imeti z njim preveč prijateljskega odnosa niti ne biti zaprt do njega. Vem, da ima vsak trener svoje prijeme, teži k svojemu načinu dela in to je prav. Z Dušanom Kosičem smo naredili pomembno delo, uspela nam je serija dobrih rezultatov, ki so nas ohranili med prvoligaši, zato lahko rečem, da je sposoben trener.«

Želja trenerja ob zaključku je bila, da se ekipa čim manj spremeni, v resnici se je precej spremenila. Kako to vliva na treninge?

»Zagotovo je za vsakega trenerja težko, ko dobi ekipo v nastajanju, z njo pa potem mora narediti moštvo, ki bo skupaj dobro delovalo na igrišču. Vsak ima pač drugačen značaj, vsakega je treba spoznati in se odločiti za način dela z njim. Vendar je Kosič mlad in ambiciozen trener, tako da verjamem, da je poiskal igralce, ki stremijo k ambicioznim ciljem. Tako tudi verjamem, da smo, kljub zamenjavam, povsem spodobna ekipa.«

Kako igrate, bo kmalu moč videti, lahko pa smo prebrali, da je bilo ob koncu sezone nekaj nestrpnosti, celo klofut, v garderobi, med igralci?

»Čeprav klofut nisem videl, lahko rečem, da sem v svoji več kot petindvajsetletni karieri takih in podobnih stvari doživel kar nekaj, vendar je to ostalo za vrati slačilnic. V športu, kjer se pač stremi po uspehu, so tudi trenja povsem običajna in v afektu se zgodi marsikaj. Mislim, da je bilo točno to, vsa stvar pa se je nato preveč napihnila. Kot kapetan lahko rečem, da je v garderobi trenutno vse normalno, ko bo prišel tekmovalni naboj, pa bo morda kdaj prišlo tudi do trenj. Upam, da bodo rezultati takšni, da jih bo čim manj, saj navadno do slabe volje pride, ko ni želenega rezultata.«

Nekaj pripravljalnih tekem je za vami, kaj ugotavljate?

»Odigrali smo dve zelo težki in dve lažji prijateljski tekmi. V Žireh in Bitnjah sta bili bolj revijalni, drugi dve pa smo odigrali po najboljših močeh in ugotavljali dobre in slabe strani igre. Slabe se trudimo odpraviti, saj vemo, da v ligi napake pač niso dopustne.«

Prva tekma z Gorico vas čaka že v nedeljo?

»Tudi ekipa Gorice se je, s pomočjo italijanskih vlagateljev, precej spremenila. Verjetno bodo skušali že takoj pokazati, da letos računajo na vrh razpredelnice. Mi bomo skušali biti konkurenčni in igrati po najboljših močeh, vsekakor pa računam na dobro in atraktivno tekmo.«

Kakšen cilj ste si pred sezono zastavili?

»Zagotovo je to obstanek v ligi, kar nam uspe več, bo še bolje.«

Od sedemnajstega leta se z nogometom ukvarjate profesionalno. Že razmišljate o tem, kaj boste počeli po končani karieri?

»Odločil sem se, da začnem nogomet spoznavati tudi s trenerskega vidika, tako da sem se odločil, da naredim prvo stopnjo za trenerja oziroma licenco C. Junija sem opravil praktični del, avgusta me čaka še izpit. Zelo me veseli delo z mladimi, še posebej od lanskega novembra, ko sem postal tudi oče sinu Justu.«

Vaša partnerica Polona ima doma pri Svetem Duhu že nekaj časa vrtec, pri tem jo ves čas tudi podpirate?

»Polona, ki je sicer profesorica biologije in gospodinjstva, se že od malega ukvarja s plesom. Ves čas si je želela, da bi se ukvarjala z otroki in jaz sem jo pri tem podprl po svojih močeh. V domači hiši pri Svetem Duhu sva uredila prostor in začela z varstvom otrok. Enota se imenuje Duhec in ker je Polona Kranjčanka in ima tudi plesno šolo, sva se nato odločila še za dva oddelka v Kranju, v bivši trgovski šoli na Zupančičevi. Zlasti Polona in štiri zaposlene, rad pa se v organizacijsko delo vključim tudi sam, skušamo otrokom ponuditi najboljše možne pogoje. Dela je kar veliko, vendar se ne pritožujemo. Kljub temu da imamo najcenejše varstvo med zasebnimi vrtci, si v prihodnje želimo pridobiti tudi koncesijo, tako da bi bili še bliže staršem in otrokom.«