Moj kamen?

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / torek, 18. junij 2013 / 11:52

Jelenkamen (1096 m) - Skala nad Jesenicami, ki skoraj zveni, kot da bi bila moja. No, bolj kamen kot skala. Kolenogriz, ki pa terja dobro opazovanje okolice, saj nas markacije kaj hitro lahko zavedejo.

Popoldanski treningi za vzdrževanje kondicije običajno potekajo po kucljih in hribčkih, ki so nam blizu doma; včasih pa prav prija, če se zapeljemo nekaj deset kilometrov in obiščemo kakšen hrib, ki ga, razen domačinov, poznajo le redki. Današnji izlet bo eden od njih. Obiskali bomo razgledno skalo nad Jesenicami, imenovano Jelenkamen.

Z gorenjske avtoceste zavijemo na izvozu Lipce, kjer nadaljujemo proti Jesenicam. Peljemo skozi krožišče proti centru mesta in pri gimnaziji v semaforiziranem križišču zavijemo desno. Peljemo mimo osnovne šole in vrtca, ki sta na levi strani, nato pa zavijemo v ozko ulico na levi. Cesta se ozko in strmo vzpne, na desni pa zagledamo označeno parkirišče. Peš nadaljujemo po asfaltirani cesti desno, na levi je letni bazen Ukova. Strm vzpon nas pripelje do vodnega zajetja, gremo mimo in zavijemo na kolovoz, ki je naravnost pred nami. Opazimo markacije, ki označujejo pot proti Pristavi. Kratek vzpon nas pripelje na makadamsko cesto, kjer zavijemo desno, na kar nas opozori tudi smerokaz – Jelenkamen, Pristava. Nadaljujemo desno po makadamu. Prečimo prvi mostiček čez potoček Ukova in zelo hitro še drugega. Tukaj pa POZOR! Na drevesu na desni strani je markacija s puščico, ki kaže levo na strm kolovoz. Mi NE zavijemo levo, temveč nadaljujemo kar naravnost po poti, ki začne zavijati desno, proti vzhodu. Vzpenjamo se po kolovozni poti, ki se zlagoma vzpenja. Ko strmina popusti, na drevesu desno zagledamo smerokaz Kapelica. Pa poglejmo še kapelico, ki je na vzpetini Kalvarija. Po ogledu sestopimo in nadaljujemo po kolovozu. Spet prečimo enega od potočkov; na manjšem vodnem zajetju piše Pristava. Začne se vzpon skozi smrekov gozd, kjer je trenutno ogromno podrtega drevja. Pot nas hitro pripelje do roba grebena, kjer zavije levo. Vzpenjamo se po ozki stezi, ki preči pobočje in občasno ponudi razgled v dolino. Nato pot skozi smrekov gozd zavije proti severozahodu. Zmeren vzpon se hitro spremeni v strmino, ki ne popusti do vrha. Pot je speljana med močnimi drevesnimi koreninami, ki so na površini. Prepletene korenine, blato in kamenje terjajo previdnost in trden korak. Klanec je vse bolj strm. Naletimo celo na nekaj metrov jeklenice, ki nas varno pripelje mimo skal in dreves. Na koncu jeklenic nas čaka še vzpon med skalami, nato strmina popusti. Nekaj korakov, da pulz pade, nato pa še naskok na vrh; strmina, dva ovinka in že smo na razglednem vrhu. Do vrha smo potrebovali približno uro in 15 minut. Z vrha se odpre jeseniška kotlina z Mežaklo, kjer se na eni od skal odlično vidi srp. Če pogledamo nazaj proti Kranju, se pokaže radovljiška kotlina, Vrše, Smokuški vrh. Stol je kot na dlani. Skrinjica z vpisno knjigo in klop, ki omogoča počitek pred strmim sestopom nazaj v dolino. Nazaj v dolino sestopimo po poti vzpona. Previdnost je potrebna sploh v vršnem delu poti, ki je strm, in v teh dneh, ko konstantno pada dež, je pot tudi razmočena in blatna.

Nadmorska višina: 1096 m
Višinska razlika: 496 m
Trajanje: 2 uri
Zahtevnost: 3 / 5