Imajo vse, kar imajo veliki

Pred nedavnim sta Valvasorjevo nagrado za stalno razstavo Odsevi kamniških tisočletij v Medobčinskem muzeju Kamnik prejeli muzejska svetovalka Zora Torkar in kustosinja Janja Železnikar.

Kamnik – Postavitev je delo majhnega kolektiva, ki mu je uspelo postaviti sodobno, toplo in obiskovalcu prijazno muzejsko razstavo, je le poudarek iz obrazložitve k Valvasorjevi nagradi, ki sta jo za postavitev stalne razstave Odsevi Kamniških tisočletij v Gradu Zaprice v Kamniku prejeli muzejska svetovalka in direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik Zora Torkar in kustosinja Janja Železnikar. »Nagrada je zagotovo potrditev, da sva z Janjo pri idejni zasnovi in kasneje samem scenariju za razstavo delovali v pravo smer. Pri tem sva se zavedali, da je razstava v prvi vrsti namenjena obiskovalcem, hkrati pa mora biti ta zasnovana tako, da zadosti sodobnim muzejskim načelom in stroki. Strokovnost je osnova pri našem delu, približati določeno časovno obdobje v zgodovini širši publiki na način, da ta na neki način začuti vzdušje tistega časa, pa je to, kar moramo narediti mi, ki razstave postavljamo,« je povedala Zora Torkar, ponosna, da jim je kljub skromnim sredstvom v tako majhnem kolektivu uspelo postaviti tako kvalitetno razstavo. To potrjuje tudi argumentacija strokovne komisije pri Slovenskem muzejskem društvu, da so v kamniškem muzeju z razstavo dokazali, da imajo vse, kar imajo veliki.

»Letos je bilo nominiranih kar šestnajst kandidatov in med njimi sami dobri projekti. Da smo bili v tej konkurenci izbrani med najboljše tri, je bilo za nas pravo presenečenje in pozitiven šok,« je povedala po stroki sicer arheologinja Janja Železnikar, ki je hkrati prepričana, da je pri izboru odtehtalo dejstvo, da se njihova razstava razlikuje od običajnih tovrstnih stalnih postavitev. Ena izmed izhodiščnih točk pri konceptu razstave je bila namreč vključitev tako imenovanih pedagoških kotičkov. »Mi obiskovalcem dovolimo, da s svojo aktivnos­tjo posega v razstavni prostor in ga sooblikuje.« Obiskovalce po razstavi vodi in jih spodbuja k interaktivnemu stiku s predmeti muzejska maskota, prodnik iz reke Kamniške Bistrice.

Razstava je postavljena času primerno z materialnimi viri, ljudskim izročilom, replikami, rekonstrukcijami, z možnostjo otipa, vanjo pa je vključena tudi sodobna informacijska tehnologija, ekrani na dotik, kar nam prav tako ponuja pristno in aktivno doživetje bogate preteklosti na enem samem mestu. Predmeti so zanimivo predstavljeni s kratkimi dvojezičnimi besedili. Slikovite risarske podobe je prispevala Tamara Korošec, razstavo pa je oblikovala Polona Zupančič. Na omejenem majhnem prostoru spoznavamo neomejeno in veliko Kamniško zgodovino.

Torkarjeva in Železnikarjeva sta sestavili koncept razstave, pri strokovnih podlagah za predstavitev eksponatov in predstavitev zgodb pa so k projektu pristopili tako rekoč vsi sodelavci v muzeju, sodelovali pa so tudi z zunanjimi strokovnjaki in poznavalci posameznih področij.

Idej ne manjka in tudi volje ne

»Smo majhen muzej, v katerem včasih vsi delamo vse,« pove Torkarjeva. V Medobčinskem muzeju Kamnik so dokazali, da je mogoče tudi v majhnih kolektivih narediti velike stvari. »Vsi imamo veliko ideje, tudi naše zamisli so sodobne in primerljive z velikimi evropskimi muzeji. Imamo enako močne strokovne podlage, in o primerljivosti med nami ne gre dvomiti, seveda pa so razlike predvsem pri finančnih sredstvih, ki seveda v primeru manjših muzejev omejujejo možnosti pri izvedbi,« poudarja Torkarjeva, zavedajoč se časa in prostora ter aktualnih razmer, v katerih živimo. Železnikarjeva dodaja: »So projekti, ki so dobri, čeprav nimamo velikih ekranov, multivizij, kjer se vse bliska sem in tja … Tehnološko smo pač nekoliko za velikimi, kar je povezano z denarjem. Pri snovanju razstave mi je bilo pomembno predvsem, da smo se sami odločali, kako bo kaj v danih razmerah predstavljeno. Včasih je potrebno pristopiti na enostaven način in se ne zapletati tam, kjer to ni potrebno.«

»Lepo je delati v majhnem kolektivu, še posebno, če to, da se med seboj dobro poznamo, pomeni prednost,« je na vprašanje, kako je delati v majhni ekipi, odgovorila Zora Torkar, ki je v muzeju od leta 1986, zadnjih enajst let pa vršilka dolžnosti, kasneje pa tudi direktorica. Janja Železnikar z muzejem sodeluje peto leto, od leta 2009 naprej za polni delavnik s petletno pogodbo. »Lepo je delati v ekipi, kjer ima direktorica posluh za različne ideje. V velikih muzejih z trdno zastavljeno hierarhijo se zgodi, da preden z idejo prideš do vrha, želja po njej že mine. Zato zelo rada delam v kolektivu, kot je naš.«

Medtem ko Torkarjeva ob vodenju muzeja ta čas največ pozornosti posveča projektu Rojstna hiša Rudolfa Maistra, za javnost naj bi jo del odprli letos novembra, pri katerem je pripravila scenarij in vsebinsko zasnovo razstave, pa Železnikarjeva kot urednica Trzinskega zbornika zbira materiale in piše besedila za izid le-tega ob 15-letnici ustanovitve občine Trzin. Od aprila do junija tudi intenzivno izvaja pedagoški program v muzeju, po razstavi vodi šolarje, vseskozi pa nadaljuje tudi inventarizacijo arheološkega gradiva, ki je kot tako zelo pomembno za muzej, ni pa dovolj atraktivno za javno predstavitev.

In če ne veste, kako se po rokovnjaško reče »bravo in vse čestitke za razstavo in nagrado«, to lahko preverite na razstavi Odsevi kamniških tisočletij na Gradu Zaprice.