Stoletni Bor

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 4. junij 2013 / 11:30

Berimo: »Bili so to nepozabni večeri, večeri petja in pitja in ostrih, a zmeraj strpnih debat, vrhunec vsega pa so bili Borovi nastopi, na katerih se je izkazal kot sijajen imitator, resničen umetnik. Znal je posnemati govorico in govorjenje vsakega posameznika. Pred nami so vstajali, se gibali, modrovali in živeli svoje globoko notranje življenje, malo karikirani sicer, a pravzaprav bolj resnični tudi tisti, ki smo jih poznali s ceste ali iz družbe, posebneži, kakršni so bili slikar Veno Pilon, pisatelj Juš Kozak, pesnica Lili Novy, Josip Vidmar in drugi. Družba je ob njegovih imenitnih predstavah pokala od smeha, ure so tekle ko minute.« In še tole: »V Radovljici sem preživljala velik del svojih počitnic, najprej sama, kasneje z bratom Denisom. Spominjam se mirnih in tihih jutranjih ur, ko sem malo podaljšala poležavanje v postelji s kakšno napeto knjigo v roki, da sem dočakala pozno prebujanje dedka in babice. Imela sta namreč malce neobičajen urnik. Mima /dedek Bor/ je raje delal pozno v noč (včasih tudi do tretje ure), ker je imel ob takih urah največ miru. Nuka /babica Anuša, Borova tretja žena/ pa se je tega ritma sčasoma tudi sama navadila. Zajtrkovala sta ob takih urah, kot smo običajno navajeni kositi, vsak v svojem kotičku ob prebiranju časopisov, pošte in romanov. Tudi sama sem se rade volje prilagodila njunemu vsakodnevnemu ritmu, ki pa je meni predstav­ljal počitnice.«

Prebrana odlomka sta iz knjige Stoletni Bor, izšla je ob stoletnici rojstva in 20-letnici smrti Mateja Bora (uradno Vladimir Pavšič, 1913–93). Avtorja sta bibliotekar Mihael Glavan, ki je opisal Borovo življenje in delo, in pesnik Miklavž Komelj, ki je prispeval spremni esej. Izbrana odlomka sta iz Borovega gorenjskega obdobja. Po letu 1948 se je s položaja direktorja Drame umaknil v svobodni poklic in živel na Gorenjskem, najprej na Bledu, najdlje pa v Radovljici, kjer je tudi umrl. Prvi odlomek je iz spominov Nika Koširja, govori pa o srečanjih v Zaki, v počitniškem domu slovenskih pisateljev, kjer se je pogosto shajala pisana druščina. Drugi odlomek pa je iz spominskega zapisa Borove vnukinje Nane Žargi in nam lepo pričara vsakodnevno vzdušje, ki je vladalo v Borovi radovljiški hiši. Jubilejna knjiga je seveda veliko več kot le takole prebiranje sočnih odlomkov; prikazuje celoto Borovega življenja in dela in lahko bi rekli, da ga šele tu in zdaj spoznamo v vsej njegovi veličini. Dobili smo Borovo berilo, vredno branja.