Memet in Marijan

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 31. maj 2013 / 10:55

Na začetku tega pisanja se mi postavlja vprašanje, ali je sploh primerno za objavo? Komentiram namreč dogodek zasebne narave. Zgodilo se je prejšnji petek. Sošolca in stara prijatelja sta letos srečala abrahama, zadnjič pa sta si omislila še skupno praznovanje. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bila precej posebna tudi oba jubilanta. Prvi je Memet Biljali, sin legendarnega žirovskega slaščičarja Esada in sedanji šef Ambasade, lokala sredi Žirov. Drugi je Marijan Žakelj, ravnatelj Osnovne šole Žiri. Sta torej javni osebnosti, njuno praznovanje pa je zbudilo tolikšno pozornost, da je o njem govorilo vse živo; postalo je javni dogodek. Najprej sta nas povabila na popoldansko kosilo v veliki restavraciji, bilo nas je vsaj za dve ohceti. Nadaljevali pa smo v družbenem domu Partizan, kjer se je na odru zvrstilo več glasbenih skupin in še kdo. Dom sam je bil za vse premajhen, jedlo in pilo se je tudi zunaj, v velikem šotoru.

Tisto, kar me navaja k pisanju, ni sama »fešta«, ki je bila res »mega«. Rad bi izpostavil zgled, ki sta ga slav­ljenca dala nam vsem. Po stari žirovski pameti se namreč sploh ne bi smela družiti. Za prvorojenca Memeta bi njegov oče sicer rekel, da je »ta prav Žirofc«, tu živi že vse živ­ljenje, a se ga v očeh mnogih še vedno drži sloves »ta južnega«. Ravnatelj Žakelj pa ni veljaven samo po funkciji, je tudi iz ugledne žirovske rodbine Balčkovih, ki je strogo katoliška in je dala že veliko vrhunskih izobražencev in delavcev. Njegov stric Vladimir je bil, denimo, sloviti slovenski abdominalni kirurg, stric Stanko ugledni teolog, njegov brat Janez je žirovski župan, brat Peter duhovnik, sestra Mihaela priznana kiparka … Oba sta (bila) politično aktivna na nasprotnih bregovih; Memet je dolgo servisiral žirovsko LDS, Marijan je bil dolgoletni občinski svetnik SKD in N.Si in prvi predsednik občinskega sveta v novi občini. Po stari liberalno-klerikalni pameti sicer ni nujno, da bi morala biti skregana, spodobilo pa bi se, da bi se vsaj postrani gledala. Ne pa da se družita in priredita celo skupno fešto!

Ob njunem primeru se spomnim treh legendarnih žirovskih prišlekov z juga. Prvi je bil Žika (Živadin Disić), Srb iz okolice Leskovca, dolgoletni in strah zbujajoči »šef vratara« v Alpini; zamudnike je doletel njegov hladni besedni tuš. V Žiri je prišel po vojni s tankisti, ko se je šlo za Trst. Žirovce je uvedel v svet jedi z žara. Drugi je bil Meho (Mehmed Ikić), ki se je priženil na žirovsko kmetijo, bil pa je tudi črpalkar na Petrolu. Tretji je bil že omenjeni Esad, makedonski Albanec. Trije šefi torej, na treh osrednjih točkah v kraju: glavni vratar v Tovarni, glavni na »Pumpi« in šef Amabasade v strogem centru. Ti ljudje bi se morali po balkanski pameti sovražiti, a so se družili in si zaupali. Ko je šel Esad v Makedonijo, je nadzor nad financami v slaščičarni zaupal Žiku. Ko je šel ta iz tovarne domov in na traktorju ob cesti videl Mehota, ga je na ves glas ozmerjal s »prokletim Bosancem«; v resnici je bil to le prijazen pozdrav in izraz simpatije … Skratka: ti trije so se več družili med seboj kot z Žirovci.

No, zdaj so drugi časi. Memet in Marijan sta pokazala, da sta presegla stare delitve, da ju več povezuje kot ločuje. Skupno jima je tudi to, da sta predstojnika dveh vzgojnih ustanov. Vloga šole je tako ali tako znana. Ambasada pa je bila od nekdaj kraj, na katerem se je vršila »iniciacija« mladih v svet odraslih, prva srečanja z alkoholom in podobno, tudi to so važne reči v življenju. Memetu in Marijanu želim, da bi bila v svojih vlogah oba še naprej uspešna! In zdrava.