Navijačice niso le dekleta

Pred kratkim se je s svetovnega prvenstva vrnila naša reprezentanca v cheerleadingu in cheer plesu, dekleta in fantje, med njimi tudi Škofjeločani, pa so v Orlandu na Floridi poskrbeli za zgodovinski dosežek ter v hudi konkurenci osvajali tudi odličja.

Škofja Loka – Čeprav cheer­leading v Sloveniji ni prav posebno poznan šport, saj se je začel razvijati šele pred sedemnajstimi leti, pa je Cheerleading zveza Slovenije kmalu postala uveljavljena v Evropi, slovenski cheerlinding pa je začel dobivati vse večjo vlogo tudi v svetovnem merilu. Vrhunec uspešnosti je doživel konec aprila na svetovnem prvenstvu v Orlandu na Floridi, kjer je naša reprezentanca osvojila dve zlati, eno srebrno in eno bronasto medaljo, uspehov pa so se veselili tudi trije Škofjeločani: Matej Volčič, Janez Kozelj in Ana Jankovec, ki sicer sedaj z družino živi na Primorskem.

Prevod cheerleadinga je sicer malce zapleten, saj cheer leader pomeni nekakšnega voditelja množice. S športnega vidika pa je še najbolj podoben gimnastiki z veliko akrobatike, najbolj preprosto pa ga pojasnimo z navijaštvom oziroma navijanjem.

»S tem športom sem se spoznal že v osnovni šoli doma na Trati, kjer je Majda Bertoncelj vodila navijaško skupino Smart. Ker se je ena od deklet poškodovala, me je prosila, naj jo zamenjam na nastopu. Seveda se je bilo treba marsikaj naučiti, vendar me je to tako pritegnilo, da sem začel resno trenirati. Prav tako sem navdušil nekaj drugih prijateljev, tudi Janeza. Nekateri so kasneje prenehali s treniranjem, midva pa sva se temu športu začela vse bolj resno posvečati in nastopati tudi za reprezentanco,« pravi Matej Volčič, sicer dijak srednje Strojne šole v Škofji Loki, ki je šel za leto dni tudi na izpolnjevanje čez lužo v Ameriko, kjer ima cheerleading bogato sto petdesetletno zgodovino in je tudi najbolj razvit.

»V Ameriki so tako po osnovnih kot srednjih šolah in fakultetah različne navijaške skupine, ki navijajo ob tekmah, zlasti ko gre za košarko in nogomet. Poleg tega obstaja še ena različica cheerleadinga, ko med seboj tekmujejo klubske ekipe,« pojasnjuje Matej Volčič, ki mu je ta šport tako všeč, da bi šel rad na katero od fakultet v Ameriko in se v njem še izpopolnil.

Željo, da bi znal še več in bil še boljši, ima tudi Janez Kozelj. »V ta šport me je pritegnilo marsikaj, zlasti to, ker smo veliko nastopali, hodili smo na državna in evropska prvenstva. Vaje so zanimive, saj so sestavljene iz postavljanja različnih piramid, salt, plesa, navijanja. To je šport, ki je malce drugačen od drugih. Znati je treba marsikaj, najpomembnejša je gimnastika, ki jo tudi največ treniramo. Prednost je tudi, ker smo v skupini tako fantje kot punce. Brez fantov se pač dekleta ne morejo dvigovati, metati, na nas pa je to velik izziv in odgovornost,« pravi Janez Kozelj, sicer študent pedagoške fakultete, smer športno treniranje, v Mariboru, ki na treningih in tekmah k sreči ni imel težav s kakšnimi hujšimi poškodbami.

»Vsak met tako rekoč izvedemo stoodstotno, seveda pa prihaja tudi do poškodb, od prstov, nosu, glež­njev … Največ poškodb je na treningih, zgodilo pa se je že tudi na ogrevanju pred tekmo in smo morali zadnji hip iskati zamenjavo,« pravita Janez in Matej, ki sta nekaj časa trenirala doma v Škofji Loki, nato pa sta šla v ljub­ljanski klub Žabice. Za letoš­nje svetovno prvenstvo na Floridi sta bila izbrana na avdiciji, nato pa sta po sedmih mesecih treningov uspešno nastopila v slovenski mešani ekipi, ki jo je sestavljalo trinajst fantov in enajst deklet. Skupina je osvojila srebrno medaljo, v njej pa je nastopala tudi Ana Jankovec.

»Čeprav smo že prej veliko nastopali, je to zagotovo največji uspeh naše reprezentance, k njem pa je veliko prispeval tudi ameriški trener. Ima precej izkušenj, poskrbel pa je tudi, da smo že pred svetovnim prvenstvom veliko nastopali na tekmah in prireditvah in se privadili publike. Poleg tega smo imeli velik motiv, da se dokažemo tudi pred ostalimi, v tem športu bolj uveljav­ljenimi državami,« še dodaja Janez Kozelj, ki ga tako kot naše ostale reprezentante kmalu čakajo novi nastopi.

»Želje po napredovanju imamo, vendar se tudi v našem športu zatakne pri denarju. Tudi za nastop na svetovnem prvenstvu na Floridi smo morali večji delež stroškov pokriti sami,« pravita Janez in Matej, ki sta kljub temu še željna dokazovanja. Prava priložnost bo že na junijskem evropskem prvenstvu.