Ob dnevu Evrope

Besedilo: Jelko Kacin, ALDE/LDS
Kategorija: GG Plus / sobota, 11. maj 2013 / 06:00

Deveti maj je v zavesti starejših državljanov Slovenije ostal dan zmage nad fašizmom in nacizmom, čeprav so se ga vedno spominjali bolj kot dan osvoboditve. Ta datum je bil zanje predvsem zgodovinska ločnica, saj so svoje življenje delili in ga še delijo na obdobja pred in med svetovno vojno ter po njej oz. na okupacijo (vojno) in čas po osvoboditvi, pogovorno »po svobodi«, torej po 9. maju. Bil je nekakšen praznik miru, tako kot drugod po evropski skupnosti, kasneje EU. Z našim vstopom v EU so se začeli širiti tudi drugačni, manj ideološki pogledi na povojni čas. Kljub temu pravega razumevanja povojnih sprememb v Evropi in zgodovinskih razsežnosti datuma za drugačno, vključujočo in v spravo zagledano zahodno Evropo ni. Za preseganje zgodovinskih in ideoloških ločnic v splošni zavesti še vedno ni dovolj politične volje, tudi znanja ne. Državljani, tako dijaki kot tudi njihovi učitelji, pa upokojenci in razna društva, ki v okviru skupin obiskovalcev pridejo na obisk evropskih institucij, velikokrat nimajo zadostnega predhodnega znanja o ustroju EU, ko jim skozi opis svojega dela pojasnjujem delovanje Evropskega parlamenta, njegovih delovnih teles, naše odnose s Komisijo, Svetom, posameznimi državami članicami itd.

Slovenska zgodovinska širina in pogled sta v nekaterih ozirih še vedno precej »jugoslovanska in samoupravno socialistična«, zato tudi enostranska in manj realna, kot bi lahko bila. V času trenutne krize, političnih in ideoloških razkolov v pogledih na vzroke in posledice naših napak, Evropa in EU v očeh mnogih vse bolj postajata vzrok težav, skoraj sovražnik, v bistvu pa sta nekakšna stranska škoda, ki jo dejansko povzroča bežanje od odgovornosti, medsebojno obtoževanje in pomanjkanje voditeljstva. Kadrovska zasedba političnih vrhov je posledica demokratično izražene volilne volje in nizke udeležbe.

Če se npr. tudi Francija odloča, da bo prevelik primanjkljaj odpravila z odlogom, opozicijska SDS grozi z blokado in vztraja, da mora država takoj »narediti še tri nove luknje in pas še bolj zategniti«. Kako v tem primeru dihajo in preživijo ljudje, jih ne zanima, šteje le onemogočanje trenutne vlade. Tako početje je daleč od odgovornosti, solidarnosti in državotvornosti, ki se jo npr. pričakuje in zahteva od institucij EU, zlasti še EK in Sveta. Ljudem pa se v taki stiski zdi, da so jih na cedilu pustile EU in države članice, ne pa konfliktne politične elite, ki jih ženejo trenutne politične, ne pa dolgoročne gospodarske potrebe.

Dan Evrope bi lahko bil prava priložnost, da se zamislimo vsi – politiki na oblasti in v opoziciji, društva in novonastajajoča gibanja, tudi sindikati, in konstruktivno pomagamo Sloveniji pri izhodu iz krize, ne nazadnje tudi EU, h gospodarskemu okrevanju. Dan Evrope bi pri nas pravzaprav moral postati dan povečane odgovornosti in večje verodostojnosti.

Čestitam ob 9. maju, dnevu Evrope, ki sem ga delovno preživel v Sloveniji, v Ljubljani, ne v Bruslju ali Strasbourgu. Ljudje se premalo zavedajo, da je Slovenija že devet let del EU, v Evropi je od vedno. Dimenzij, priložnosti in izzivov širše Evrope se vse do danes ne zavedamo dovolj.