Občutek je dober, odločajo drugi

Odličen fotograf, Kranjčan Luka Dakskobler, se je med 45 tisoč prijavljenimi kandidati na oglas avstralske turistične organizacije za sanjsko službo uvrstil med prvih 25. V kratkem sledi druga selekcija, sredi junija pa bo znan zmagovalec, ki si bo s polletnim fotoreporterskim delom v Melbournu prislužil 50 tisoč avstralskih dolarjev in povrnitev stroškov, ki jih bo imel z življenjem tam spodaj.

Ko sem vas v začetku leta srečal v družbi fotografskih kolegov, niste delovali prav nič optimistično v svojem poklicu fotoreporterja. Kljub več nagradam na Slovenia Press Photo in mednarodnih fotografskih natečajih ter renomeju enega naših najboljših reportažnih fotografov, ste razmišljali celo, da bi fotografijo obesili na klin …

»Do takega razmišljanja me je pripeljal pogled v lastno denarnico. Vsa leta, odkar se ukvarjam z reportažno fotografijo, sem ogromno delal, v zadnjem času še posebej, a sem pogosto s tem imel samo stroške in nič drugega. V preteklih mesecih sem na primer spremljal proteste tako v Mariboru kot Ljubljani, a se tudi prek tujih agencij ni dalo nič prodati. Evrope naši protesti niso zanimali kaj dosti, domači mediji so na dogodkih imeli svoje fotografe, od nas, svobodnjakov, pa fotografije jemljejo, le če so zastonj. Saj imam nekaj manjših utečenih naročnikov, a s tem lahko pokrijem le položnice. Nekako se vrtim v začaranem krogu, padem na ničlo, se dvignem, pa spet padem in tako naprej. Nikoli nič ne ostane. Honorarji so nizki, in ko dobim kakšen denar, poskušam čim dlje shajati z njim.

Številni dobri fotoreporterji razmišljajo, da bi poskusili v tujini. Greš v New York in v dveh treh tednih si boš že dobil posel. A ni ravno tako. Sicer je priložnosti več kot pri nas, ampak tudi na tujem se fotografi ubadajo s podobni problemi kot mi v Sloveniji, in če nimaš na primer garancije za sodelovanje s kakšno agencijo, se ti kaj lahko zgodi, da se po kakšnem mesecu, dveh vrneš domov za kup evrov lažji, od posla pa nič.«

Pa vendarle, s štirimi nagradami ste bili veliki zmagovalec letošnjega natečaja Slovenia Press Pohoto, mar ni to še dodatno utrdilo vašega ugleda?
»Že res, da me vsi hvalijo in me uvrščajo med najboljše slovenske foto reporterje, ampak prazna denarnica tega ne potrjuje. Po sedmih nagradah nobeden ne reče, a bi ti naredil kakšno reportažo za naš časopis ali revijo.«

Tokrat ste precej bolj vedrega obraza, saj se vam mogoče obeta sanjska služba v Avstraliji, za katero se potegujete. Kje ste izvedeli za natečaj, ne boste rekli, da ste zgolj vtipkali v Google: »I need a Job«?
»Slišal sem za akcijo Turistične zveze Avstralije, ko je pred nekaj leti za sanjsko plačo iskala oskrbnika nekega otoka. Na novo aktualno akcijo, v kateri se ponuja sanjska služba, pa me je opozorila prijateljica, češ da iščejo tudi fotografa. Preveril sem na spletni strani in …«

… se nemudoma odločili ali si vzeli čas za premislek?
»Najprej sem vse skupaj prespal. Pomislil sem, da se bo najbrž prijavilo veliko ljudi, pa še natečaj ni pisan povsem na mojo kožo. Ponujajo namreč delo fotografa dogodkov, zanimivih ljudi in lokalnih posebnosti za melbournsko revijo Time Out magazine, s čimer bi se odmaknil od svojih naravovarstvenih in socialnih tem, ki so mi najbolj blizu. Hkrati pa sem vedel, da me zahtevani 30-sekundni predstavitveni video nič ne stane, zakaj torej ne bi poskusil. Z dekletom Nino Blaž (tudi fotografinjo, op. IK) sva v domači sobi in na Šmarjetni gori v začetku aprila posnela kratek filmček, v njem predstavila, kaj, kako in kako uspešno delam, vanj sva vključila nekaj humorja, zanimiv video trik … Potem sem že skoraj pozabil, ko so me 24. aprila obvestili, da sem bil izmed 45 tisoč prijavljenih izbran med 25 fotografov v drugi krog. Za vseh šest ponujenih služb se je menda prijavilo okrog šeststo tisoč ljudi.«

V videu ste dovolj ambiciozni v izjavi, da ste prav vi pravi za revijo Time Out magazin. »Jaz potrebujem Time Out, vi pa najboljše …,« sporočate v Avstralijo.
»Hkrati pa povem tudi, da imam rad »time out«, torej počitek, odmor, a je tudi takrat ob meni vedno fotoaparat. Seveda pa sem v besedni igri mislil tudi na revijo, ki ponuja delo.«

Kaj je sledilo? Še vedno vas je petindvajset kandidatov za sanjsko službo, od tega le osem Evropejcev, med katerimi ste za preostali svet zagotovo najbolj »eksotični« vi, Slovenec?
»Res prevladujejo Američani, Avstralci, Kanadčani, pa Angleži in Irci. Vsak izmed nas je dobil svojega koordinatorja, ki mu pošiljamo vse materiale za drugo nalogo, pridobiti čim več medijske pozornosti ob moji nominaciji. Te je bilo kljub prvomajskim praznikom te dni res veliko. Novico so objavili številni mediji, tudi če jih tako imenujem »ta veliki« na nacionalni ravni. Druga naloga se mi je, vsaj mislil sem tako, zdela težja, saj naj bi mojo kandidaturo podprle tudi znane slovenske osebnosti. To mi je zoprno, saj se ne maram hvaliti. Najraje bi vse skupaj naredil bolj potiho. Potem je stvar v roke prevzela Nina in takoj po praznikih sva se lotila drugega videospota. Mojo kandidaturo je podprla pevka Alya, in ker smo jo posneli v studiu Radia 1, je pristopil še Denis Avdić, na pomoč je priskočil veslač Luka Špik, ki ga nismo izbrali kar tako. Je namreč nosilec medalj v veslanju, ki je v Avstraliji zelo cenjen šport. Super izjavo je dala prijateljica, popotnica Benka Pulko, ki je bila te dni ravno na obisku v Sloveniji. Rekla je, da sem med drugim fotografiral dva svetovno pomembna dogodka, ki jih noben fotoreporter ne bi upal narediti slabo, intervju z dalajlamo in njeno poroko. V video sem vključil vse medijske objave … Pred dobro uro sem stvari odposlal po elektronski pošti v Avstralijo.«

Zdaj pa sledi čakanje do …?
»Do 15. maja, ko bodo izbrali tri finaliste, ki bodo junija povabljeni za teden dni v Avstralijo, tam pa bodo 21. junija izbrali za vsako od šestih sanjskih služb po enega kandidata.«

Samo enega?
»Tako je, samo enega. Ta bo za šest mesecev dobil službo fotoreporterja v Melbournu za revijo Time Out magazine in bo fotografiral festivale, koncerte, športne prireditve, mestni vrvež, tamkajšnje posebnosti in podobno. Za to so namenili 50 tisoč avstralskih dolarjev, kar je približno 40 tisoč evrov, prav toliko denarja pa zmagovalec prejme še za bivanje in druge stroške v tem času.«

Kakšen je vaš občutek pred odločilnimi boji, če uporabim dikcijo našega športnega reporterja?
»Težko je reči, ampak jaz imam kar dober občutek. In kadar ga imam, to že veliko pomeni. Mislim, da sva z Nino pripravila res dva dobra videoposnetka, je pa res, da mi je konkurenca, če se tako izrazim, popolna neznanka. Včeraj sem malo preverjal po spletu, za kakšne avtorje gre, pa sem našel le dva izmed njih, ki delujeta tudi kot aktivna fotografa. Imam celo pomislek, da sem mogoče celo preveč kvalificiran za to službo in bodo iskali nekoga, ki ni profesionalni fotograf. Ampak pustimo odločitev komisiji. Bomo videli.«

Boste razočarani, če ne uspe?
»Ne preveč. Saj nisem pričakoval, da bom prišel do tu, kjer sem sedaj. Bi se pa spraševal, zakaj niso vzeli mene. Mislim, da sem dobro opravil vse naloge in se bo izšlo. Kot sem rekel, občutek je dober.«

Bi v priimku ks spremenili v bolj avstralski x?
»Kje pa. Čemu? Komur je bližji »x« me lahko pokliče po nadimku Dax. So me pa vprašali, ali bi v Avstraliji ostal, če bi tako naneslo. Po pravici povedano, me to nič kaj ne mika. Še vedno je najlepše v Sloveniji, trenutno je le življenje tu malo težko.«

Vaš fotografski kolega je v duhovitem tonu dejal: »Upam, da mu bo uspelo priti v Avstralijo, bo vsaj kakšna nagrada ostala tudi za nas.«
»Ha, ha … vem, koga mislite. Mi je sporočil na Facebooku, jaz pa sem mu odvrnil, da nikjer ne piše, da ne bom kakšne reportaže poslal tudi iz Avstralije …«