Divji kanjon

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / nedelja, 21. april 2013 / 06:00

Glinščica / Val Rosandra - Prijazna dolina nad Trstom. Dolina z divjim kanjonom, ki se zajeda v kraški svet. Poti za pohodnike, stene za plezalce in tudi za ljubitelje ferat se najde užitek.

Ko vremenska napoved pove, da bo na Gorenjskem oblačno in da bo Primorska obsijana s soncem, je odločitev, kje preživeti lep dan, povsem preprosta. Gremo proti Primorski; četudi je napovedana burja, samo da bosta sonce in vitamin D. Divja dolina reke Glinščice, ki po reki tudi nosi ime, je idealna za sprehajalce, pohodnike, gornike, plezalce, ljubitelje ferat. V tej prvinski, divji lepoti vsak najde nekaj za svojo nemirno dušo.

Primorsko avtocesto zapustimo na izvozu za Kozino in v križišču nadaljujemo v smeri Krvavega potoka, kjer kmalu prečimo državno mejo. Nadaljujemo skozi vas Pesek/Pese. Kmalu na levi strani zagledamo smerokaz za Val Rosandro/Glinščico, zavijemo ostro levo in nadaljujemo do vasi San Lorenzo/Jezero, kjer lahko parkiramo na enem od parkirišč. Predlagam parkirišče takoj za vasjo na levi strani, kjer je tudi nekaj metrov oddaljena razgledna točka, s katere je čudovit razgled na Tržaški zaliv. Nasproti vidimo znan in izrazit greben, na vrhu katerega stoji spomenik znanemu tržaškemu alpinistu Emiliu Comiciju, sicer je pa ta del doline izrazito krušljiv, kar poraja ogromna melišča.

Po asfaltirani cesti se spustimo nekaj sto metrov, ko zagledamo na levi strani markirano pot, ki se začne spuščati proti dnu kanjona. Steza se spušča mimo kubističnih apnenčastih struktur, ki jih je ustvarila Mati Narava. V kanjon se spustimo mimo Muhovega gradu. Najtežje je najti primerno mesto za prečenje reke Glinščice, zato bodimo previdni, da nam na spolzkih skalah ne zdrsne. Ko prečimo vodo, smo na markirani stezi, ki se začne počasi vzpenjati proti koncu doline. Vmes nas pa čaka še precej znamenitosti.

Znamenitost, ki jo lahko vidimo v začetnem delu Glinščice, je ostanek rimskega vodovoda, ki je bil zgrajen leta 100 pr. n. š. Bil je dolg od 12 do 16 kilometrov. Če se iz Boljunca odpravimo po običajni poti proti Botaču, so na naši desni strani dobro vidni ostanki. Ja, Rimljani so bili mojstri.

Po poti nadaljujemo do razcepa, kjer izberemo proti Comicijevemu spomeniku pot, imenovano Tržaška vertikala, označeno z modro. Zmeren vzpon je mestoma precej strm, poteka pa mimo stene, kjer so različno težke plezalne smeri. Vmes nas presenetijo tudi lesene stopnice. Bodimo pozorni, kajti naša pot bo že precej visoko zavila levo, kar nas bo pripeljalo na skalnati greben, po katerem se bomo sprehodili do spomenika. Pozorni bodimo, če bo pihala burja, kajti sunki vetra so lahko nevarni. Od spomenika je čudovit razgled na drugo stran doline, kjer so prepadne stene s kompaktno skalo in premnogimi plezalnimi smermi. Z vrha sestopimo na drugo stran, mestoma rahlo izpostavljeno, proti cerkvi sv. Marije v Pečeh, ki leži pod grebenom Počivenca. Cerkev datira v 13. stoletje in je bila pred leti tudi lično obnovljena z evropskimi sredstvi. Od cerkve sestopimo do znane markirane poti, ki vodi proti vasi Botač mimo slapa Sapot, ki meri v višino 23 metrov in pada v turkizno modro-zelen tolmun. Kmalu pridemo v vas Botač, kjer je gostilna, znana predvsem po njokih. Iz Botača se bomo nazaj v vas Jezero vrnili po kolesarsko-sprehajalni poti, ki poteka po trasi nekdanje železniške proge Trst–Herpelje. Proga je na razdalji 20 kilometrov premagala 490 metrov nadmorske višine. Po dolini Glinščice je vlak zadnjič peljal leta 1966. Pot nas vodi skozi dva predora. Ker moramo priti na pot, ki je više nad nami, predlagam, da jo uberemo kar čez enega od travnikov, nadaljujemo po zgornji poti rahlo desno, nato pa nas markacije v prečnem vzponu pripeljejo do središča vasi Jezero. Do avta nas loči le še nekaj korakov. A zdaj bi pa v ferato?

To pa pričakujte prihodnji teden!

Nadmorska višina: največ 450 m

Višinska razlika: skupna 500 m

Trajanje: 4 ure

Zahtevnost: 2 zvezdici