Zaključena "Pasja nesreča na Bledu"

Končna objava pasje nesreče na Bledu, prva objava tega dogodka je bila v Gorenjskem glasu, druga nekoliko kasneje v Slovenskih novicah.

Tokrat skušam objaviti tretjo in hkrati zadnjo objavo v Gorenjskem glasu.

 

Gre za nesrečo, ki se je zgodila 11. julija 2012. Več vrst mojih in ugovorov odvetnika proti krivični odločitvi, predvsem zavarovalnice Generali, pa tudi proti krivičnemu pričevanju, so bili vsi po vrsti zavrnjeni. Torej sem izpadel kot kandidat in prva žrtev za jeseniško bolnišnico. Ni bilo interesa, da se raziščejo krivična in nepoštena pričevanja. Stalni izgovori so bili posledica krivičnih izjav, češ da bi lahko sam preprečil nesrečo.

 

Med policijskimi dokumenti »uradni zaznamek« dne 17. julija 2012, pod številko 3c697-21, so razvidne krivične izjave vodnice psa. V tem dokumentu je navedeno, da sta se s psom znašla v bližini stopnišča, ne pa med vrati II. trgovine. To je seveda spremenilo smer potega psa, kjer sploh ne bi prišlo do nesreče. Na podlagi tega so pri zavarovalnici trdili, da bi lahko sam preprečil poteg psa, da ne bi padel na kamnita tla. Tako sem utrpel hudo poškodbo glave. Vse moje trditve se ujemajo z mojo predstavo tega prostora pred nesrečo. Zaradi nepoštenega pričanja so iz zavarovalnice trdili in še trdijo nasprotno. Tako je bil zaščiten pes, kar je bil tudi namen.

 

Pojasnil bom najkrajši opis dogodka zadnjih trenutkov vseh treh, ki smo bili udeleženi pri poteku nesreče, vodnica, pes in jaz – Stane Pirih. Dne 11. julija v dopoldanskem času smo se vsi trije od hotela Golf napotili navzdol do srednjega platoja, kjer mi je vodnica psa v roke potlačila povodec s psom, brez pojasnila, da gre v trgovino. S psom sva ostala na platoju. Dobro sem si zapomnil prizor dogodka pred nesrečo; videl sem vodnico, ko je stala med vrati II. trgovine, v kateri je bila le tri do štiri minute. To je še prej opazil pes in v skoku stekel proti njej, sočasno me je potegnil za sabo, tako sem padel na kamnita tla. Menda je pozabila, da sem bil oddaljen približno osem do deset metrov. Vse se je zgodilo v trenutku, ne daljšem od dveh, treh sekund.

 

Od tu naprej sem bil v komi. Sledil je prevoz v jeseniško bolnišnico, kjer sem bil dvainštirideset dni. Vodnica je ostala sama s psom, jaz pa sem postal prva žrtev te »pasje nesreče«. Ko sem se prebudil iz kome, sem izvedel, da je takrat pes dosegel vodnico, sprašujem se, kako naj bi psa odvrnil od nenadnega skoka.

 

Več vprašanj bi si lahko postavil sam, ko bi lahko točno prikazali realen in natančen odgovor. Za slovo me je pes še dobrohotno polizal. Potegav­ščina je ustrezala zavarovalnici, zato niso imeli interesa, da bi se poglobili v pravilna dejstva. Poškodbe glave, zobovja, odškodnine niso znašale niti centa. Sedaj se počutim kar dobro, kaj pa bo pokazala prihodnost, pa ne vem. Minilo je že sedem mesecev, morda bo čez leto dni še bolje. Glavni zdravnik je rekel, da sem bil pravi junak, da sem preživel tako hudo nesrečo.

 

Poteza obrambe je zagotovo uspela. Vodnici je uspelo zaščititi psa, ostala pa ji bo »slaba vest« ob njenem reagiranju ob nesreči. Pes pa bo še naprej užival »čisti« blejski zrak. To mu tudi želim!

 

Stane Pirih,

Škofja Loka