Spomini na nekdanje toplice pri Hotavljah

Zadnje čase se pogosto piše in govori, da bo občina Poljane – Gorenja vas s pomočjo nekega podjetja znova oživila in modernizirala območje okoli izvira toplega vrelca pri nekdanjem naselju, Topličarju. Za Poljansko dolino in celotno Gorenjsko, ki poleg toplic v Stahovici nima zdravilnih vod s toplimi vrelci, s katerimi je bogata Štajerska, bodo bodoče toplice pomenile vzpon turizma in večjo zaposlenost na domačem pragu.

Že dolgo je bilo znano, da so se hodili v Kopačnico namakat oskrbniki loških škofov. Ljudje so tudi vedeli, da sta bila Topličar in njegov pomočnik kot tlačana oproščena tlake. (Do leta 1953 je obstajal topli vrelec tudi v Besnici. Tedaj so v kraju napeljevali nov vodovod. Zaradi nepazljivosti so pomešali toplo vodo s studenčnico. V ljudskem sporočilu je ostalo, da se je neki grof še leta 1848 vozil s kočijo iz Ljubljane kopat v Besnico.)

 

Imela sem približno štiri leta. Tedaj sem nekaj časa živela pri maminih starših v Gorenji vasi. V takratni zimi s hudim mrazom in visokim snegom me je povabil stari oče, naj ga pospremim na Hotavlje, kamor se gre kopat v toplice. Seveda sem bila takoj priprav­ljena in navdušena, da bom videla nekaj novega. Gorenjo vas sem poznala le do zadnje učiteljske hiše pri Pipanovih, dalje nisem bila še nikoli. Stara mama se je jezila na očeta, ker me je verjetno načrtno povabil s seboj, da je on lahko v miru šel od doma. Pred večje sani z dvema sedežema je zapregel mlado črno kobilico Vero. Bila sem toplo oblečena. Stara mama me je vso zavila v odeje in naročila, naj zaradi mraza z očetom čim manj govoriva. Spominjam se lepega sončnega vremena. Med potjo mi je pokazal nad cesto dom župana Preserca, ki se je pogosto ustavil v gostilni pri starih starših, s katerimi so prijateljevali. Kadar sem bila v Gorenji vasi, ni nikdar prišel praznih rok. Bila sem zelo sladkosnedna in to je dobro vedel. – Kasneje sem slišala, da je umrl tragične smrti. Nikoli ga nisem pozabila!

 

Drugih hiš ali naselij se ne spominjam. Vem le to, da sva nekje zavila na ožjo pot in se ustavila pred zame tedaj zelo visoko lepo hišo. Levo pred njo je stala nekakšna lesena baraka. Iz nje se je med režami desk na več koncih kadilo. To je bila torej kopalnica. Notranjosti nisem videla. Poleg je stala manjša hiša, ki se je komaj spominjam. Ob visoko hišo je bil prislonjen nizek dolg hlev, kamor so takoj odpeljali z odejo pokrito kobilico. Naju z očetom sta pred hišo sprejela višji moški in nekoliko manjši človek, ki je bil verjetno pomočnik. Mene so odvedli v hišo s toplo zakurjeno pečjo in mi skuhali dobrega čaja. Gospodinji sem s težavo prinesla košaro, ki sva jo na saneh pripeljala od doma. Za Topličarjeve je priboljške pripravila stara mama. Poleg je bila za naju s starim atom tudi malica, ki sva jo pojedla po očetovem kopanju. Starega ata po kopanju dolgo ni bilo nazaj. Poti domov se ne spominjam.

 

V šestdesetih letih preteklega stoletja so precej zidali in popravljali hiše v oddaljenem Cerknem. Tedaj so menda tam odkrili tudi manjši izvir tople vode. Ljudsko mnenje je takoj povezalo vir tople vode v Kopačnici in one v Cerknem, da tečeta skupaj pod prelazom Kladje. Dokazov in raziskav ni bilo. Mogoče je resnica, ker oba oddaljena kraja ležita skoraj na isti nadmorski višini.

 

V sedemdesetih letih sem dvakrat obiskala Poljansko dolino. Obakrat sem se s fičom odpravila na Hotavlje. Z veliko težavo sem odkrila ožjo, vso zaraščeno pot do Topličarja. Nikjer ni bilo nikakršne oznake, niti človeka, ki bi mi pokazal pot. Visoka hiša v mojem spominu je bila v resnici mnogo manjša, z napol podrto streho, razbitimi okni in vrati. Kolibe – kopalnice, manjše hiše in hlevov ni bilo več.

 

Dolina Kopačnice je bogata z rudninami. Nekdaj so tam kopali in talili bakreno rudo, od tod ime Kopačnica. Tu izvira tudi topla voda (nekdaj do 23 stopinj Celzija). Tam kopljejo hotaveljski marmor, iz katerega je narejen prvotni visoki Prešernov nagrobni spomenik.

 

Vida Košmelj