Kdaj bo spet punt?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 29. marec 2013 / 06:00

Danes je veliki petek. Mogoče kdo poreče, da se na tak dan ne spodobi pisati o puntih, vstajah in podobnih zemeljskih rečeh. Odgovoril bi, da je zemeljski smrti na križu sledila največja možna vstaja, vstajenje iz smrti v večno življenje. Tosvetni punti in vstaje niso te vrste in to tudi nočejo biti. Kličejo le k popravi zemeljskih razmer, k boljšemu življenju že na tem svetu. V teh dneh pred 300 leti se je začel tolminski kmečki punt, zadnji veliki punt te vrste v slovenskih deželah. Največji je bil tisti, čigar 500-letnico bomo obhajali čez dve leti in ga imenujemo »vseslovenski«, zgodil se je v letu 1515. V našem času se nam dogaja »vseslovenska ljudska vstaja«, doživela je že štiri reprize in upam, da bo še katero, saj razlogi zanjo še zdaleč niso odpravljeni, pravzaprav se še povečujejo. Na nedeljski proslavi v Tolminu so nenaročeni protestniki prekinili govor predsednika Boruta Pahorja in mu zapeli pesem Puntarska, na enem od transparentov, ki so jih razvili, pa je pisalo: »Včeraj grofje, danes vlada. Punt ni gotov!« Če je kaj gotovo, potem je to slednje. Punt se šele začenja.

Velikonočno sporočilo je drugačno. Sporoča, da so zemeljske reči minljive in da je tisto, kar šteje, vstajenje v večno življenje, ki bo tudi poplačilo za vse zemeljske krivice. A veliko nas je takih, ki smo prepričani, da nas tudi velikonočna vera ne odvezuje od skrbi za razmere tega sveta. Zemeljske reči so resda minljive, a njih teža je dostikrat neznosna. Kot tako so jo občutili tudi kmetje na Tolminskem ob začetku pomladi 1713. Cesarska oblast jim je nalagala vse višje davke in naposled še nove davke na vino, pijačo in meso. Ker jih niso znali učinkovito pobrati, so to nalogo zaupali Jakobu Bandlu, dotlej goriškemu pisarju. Ta jih je pobiral tako učinkovito, da je nabral več, kot je bilo treba, pa še sam je s tem obogatel. A šel je predaleč, človeška potrpežljivost ima svoje meje. Ko je ukazal zapleniti nekaj tovorov soli, namenjene na Tolminsko, je počilo. V ponedeljek, 27. marca, so se kmetje zbrali in krenili proti Gorici. Še prej so nagnali dacarjevega brata, ki je bil župnik na Šentviški Gori in jih je pri maši spodbujal k ponižnem plačevanju dajatev. Bandel je pred razjarjenimi kmeti pobegnil, puntarji so v jezi razdejali njegovo goriško hišo …

Za Tolminci je vstala vsa Primorska, upor so zadušile šele vojaške enote, poslane po ukazu z Dunaja; najprej so prišli hrvaški krajišniki, nato še vojska s severa. Epilog se je zgodil od 20. do 23. aprila 1714, ko so na goriškem Travniku usmrtili voditelje punta. Najprej so jih obglavili, nato razčetverili, njihove »kose« pa razstavili vse naokrog v svarilo vsem, ki bi se še upali puntati. Sledilo je še večje nasilje nad potolčenimi podložniki. Boljše čase so dočakali šele njihovi potomci pol stoletja pozneje pod vlado cesarice Marije Terezije (hčere Karla VI., ki je upor zatrl) in njenega sina Jožefa II., ki sta kot prosvetljena absolutista uvedla številne reforme. Tristoletnico punta bodo počastili s številnimi dejanji, sklepno bo maša zadušnica aprila 2014 na goriškem Travniku.

Ne nazadnje razložimo, kaj pomeni beseda punt. Upor, seveda, a njen izvor je iz nemške besede »die Bund«, kar pomeni združenje oziroma zaveza. Kmetje so se združili in zavezali, da se bodo s skupnimi močmi rešili krivičnih bremen. To je morda tudi sporočilo današnjim puntarjem: da se je treba povezati in skleniti zavezo, potem pa kreniti na(d) oblast … Toliko na veliki petek. Prihodnje dni pa lepo praznujte, tudi podpisani vam voščim vesele velikonočne praznike!