Festival cvetnonedeljskih butaric

Vsi jih poznamo, a zaradi kulturne in geografske pestrosti se je v Sloveniji ohranilo veliko različnih načinov izdelave, izbire materialov, z njimi povezanih vraž in celo različnih imen, zato so si cvetnonedeljske butarice prislužile svoj prvi festival.

V Sloveniji ni kraja, kjer na cvetno nedeljo k blagoslovu ne bi nosili šopov in snopov spomladanskega zelenja in tako je že vse od 9. stoletja, a skorajda vsak kraj je v tem času razvil svoje posebnosti, zaradi česar nam cvetna nedelja vsako leto postreže s širokim naborom kulturne dediščine.

»Slovenija je v tem res nekaj izjemnega, resnično posebna v vsej Evropi, saj zaradi kulturne in geografske pestrosti na tako majhnem prostoru najdemo različne cvetnonedeljske butarice, tako po izgledu in sestavu kot tudi po imenu. Tako majhni smo, a hkrati tako veliki. Prav ta raznolikost in zgodbe, ki jih s seboj nosijo butarice, so nas navdušile, zato smo se odločili, da organiziramo prvi festival cvetnonedeljskih butaric,« nam je povedala pobudnica Sabina Romšak iz Turističnega društva Kamn'k. Festival se je v nedeljo odvijal v Budnarjevi domačiji nad Kamnikom, kjer si je bilo mogoče ogledati primerke butaric iz različnih krajev Slovenije, in tudi njihovo izdelavo. V Ratečah pri Planici k blagoslovu nosijo prajkle, šope iz šib, vej sadnega drevja in zelenja, na katere obesijo majhne preste, piškote in fige. Prav pri teh butaricah se odraža slovenski pregovor Ob pustu so zrele neveste, ob postu pa preste. Ponekod na Gorenjskem butaricam rečejo begance, na Štajerskem in v Prekmurju presmec, v okolici Ljubljane butara, ponekod tudi le snop, pušelj, žegen … Razlikuje se tudi rastlinje, ki ga izdelovalci uporabijo, večinoma pa gre za zelenje, kot je bršljan, pušpan, cipresa, mačice, brinje z jagodami, dren, oljčne vejice … Pri ljubljanskih butarah zelenja skorajda ni, saj so izdelane iz živobarvnih oblancev, ki so jih začeli uporabljati prav zato, da bi bile butare bolj obstojne. Ponekod so v zelenje zavezali pomarančo ali jabolko in ga okrasili s pisanimi trakovi, prav z ničimer pa niso primerljive ljubenske potice iz Ljubna ob Savinji – figuralne butarice iz lesa, okrašene z zelenjem.

S cvetnonedeljskimi butarami so se včasih radi tudi postavljali, fantje med sabo ali pa kar cele vasi, pri čemer so zmagovale najdaljše, najtežje in najbolj bogato okrašene butare. Blagoslovljena butara je veljala za zaščitnico doma, zato so jo po prihodu domov razdrli in raztrosili po poljih, hlevu in drugih prostorih, dali so jo živini ali dele obesili na sadno drevje – vse za srečo, zdravje in dobro letino. Ponekod so jo zažgali ob hudi uri, ali pa na veliki petek, ko so pekli potico za veliko noč.

Ne le po pokrajinah, zgodbe butar se razlikujejo celo po krajih samih. Delček bogate cvetnonedeljske kulturne dediščine bo v Budnarjevi domačiji na ogled do konca marca.